Od tedaj sta minili dve tisočletji in pol

Od tedaj, pač, ko sta prek sveta hodila Sokrat, in Platon…

 

Prvi, Sokrat, se je »izpostavil« z mislijo »vem, da nič ne vem«. Zanimiva misel, za nekoga, ki je bil, za takratne čase, zelo, še več kot samo zelo izobražen! In ne samo, da je bil izobražen, bil je tudi eden vodilnih filozofov, mislecev svojega časa. Tako pomembnih, da je bil tudi učitelj, denimo, Platona… potemtakem tudi Aristotela, ki je bil Platonov učenec…

 

Kaj je želel povedati, s svojim »vem, da nič ne vem«, ta, Sokrat, katerega, očitno, »šiša« dobesedno sleherno teslo, ki taca naokoli. Teslo, ki, za razliko od Sokrata – VE, da VSE VE!

Ne vem, morda, to, da so določeni podatki, določena (in predvsem tozadevna) znanja, pridobljena v okvirih, podobah neke učne snovi, povsem NEUPORABNA zadeva, v kolikor nisi zmožen teh znanj »prevetriti«, razumeti, najprej, o čem govorijo, kako govorijo in predvsem KAJ sporočajo, pa potem še ugotoviti, če, morda, obstaja neko odstopanje, ali celo več, le-teh, med naučenim, in dejanskim, med tistim, kakor vsi-vedo, in tistim, kakor je – zares!

 

Da, Sokrat je temeljil na razmišljanju, potemtakem na spoznavanju, šele v naslednji fazi na znanju, in učenju tega znanja, ker – kaj ti bo vse znanje tega sveta, če pa se, v tvojih »rokah«, izkazuje popolnoma enako, kot se izkazuje med nekimi platnicami, denimo – v podobi neke enciklopedije?! Revica, vse znanje ji leži, dobesedno pred nogami, pa ne ve, kaj naj z njim počne! Da pa bi vedela, bi morala imeti še kaj več, kot zgolj roke, in noge, in nek trup…

 

Pri Sokratu me čudi ena sama zadeva. Zanemarim številne nepomembnosti, povezane z, denimo, tedanjimi »svetovnimi nazori«, z nekimi, tedanjimi, verovanji, in ostalimi prepričanji (številna so aktualna, čeprav napačna, še danes!)…

Ne čudi me, denimo, to, da se ni imel za prav nič posebnega. Domišljavost ni značilnost razuma, do samozavesti pa vodi neka pot, ki zna biti trnova, in dolgotrajna, pogojena s samokritičnostjo, z zahtevnostjo do samega sebe. In je šele skozi leta, skozi pogovore, z nekimi drugimi, tudi z misleci, ugotovil, da pa, vsemu navkljub – je nekaj posebnega!

Tudi me ne čudi, to, da se je pogovarjal, in skozi pogovore dospeval do ugotovitev, tudi o sogovornikih. Na žalost ni zapisoval, in se je marsikatera njegova ugotovitev, oblikovana v podobi mnenja, ohranila skozi ustno izročilo, ali pa so jo zapisovali njegovi učenci, denimo Platon, ampak…

Dobro, tudi on je znal sogovornika pripeljati do neke ugotovitve, kar, ne nazadnje, sploh ni težava, v kolikor imaš dovolj časa, da ga nameniš, sogovorniku, in v kolikor je le-ta pripravljen sodelovati, v pogovoru, kajti – tako, kot pri terapiji, sam vodiš, usmerjaš pogovor, sam pripelješ, sogovornika, do tega, da nima druge izbire, v končni fazi, kot je pravilen odgovor (do katerega sogovornik, samostojno, niti pod razno ne bi dospel, in katerega, taisti sogovornik, potem dobesedno pozabi, in se nadaljuje ravnati po nekih svojih, z resnico skreganih prepričanjih), ampak…

 

Čudi me, no, tako, za hec, to, da je imel tudi on težave z jezikom! Pravzaprav ne z jezikom, pač pa z njegovimi uporabniki. In je tudi njega motila nedorečenost, nesmiselnost…

O tem tudi govori anekdota.

 

Vojak je preganjal neko osebo, ki je, po cesti, tekla mimo Sokrata. In se je vojak drl, naj bežečega Sokrat ujame, zadrži…

Sokrat se ni zmenil za vojakovo kričanje, pa je, mirno, pustil, da je bežeči šel neovirano mimo njega.

Ko je vojak dospel do Sokrata, ga je vprašal, čemu ga ni zadržal. Če je, morda, gluh, da ni prestregel morilca.

Morilca, je zanimalo Sokrata, kaj pojmuješ pod to besedo?

Morilec je človek, ki ubija, je pojasnil vojak.

Potemtakem – mesar? je vztrajal Sokrat.

Norec, je zgubljal živce vojak, morilec je človek, ki ubije drugega človeka.

A, se je Sokrat delal, da je razumel, potemtakem vojak?

Ne, je vse manj potrpežljivo pojasnjeval vojak, morilec je človek, ki ubija v mirnem času!

Potemtakem rabelj, se ni dal mislec.

Kako si neumen, je kipelo vojaku, človek, ki ubije sočloveka na njegovem domu!

Aaaa, se je delal razsvetljenega, Sokrat, potem je to – zdravnik!

 

Bedarija, to kar sem zapisal? Morda, morda pa ne, ker – pomniš prejšnji zapis? Za dejanje, s katerim odvzameš nekomu/nečemu življenje (ne glede na to ZAKAJ ga vzameš), imamo samo besedno zvezo ubiti nekoga/nekaj. In kdor nekoga/nekaj ubije, ta je – ubijalec, lahko tudi morilec, če ti je ljubše. Pa tudi takrat, ko bo, denimo, izvedel evtanazijo, in tudi takrat, ko bo neki živali skrajšal trpljenje. In, da, celo takrat, kadar bo – v samoobrambi, v primeru tistega ravnanja v skrajni sili, nekoga ubil. Pa ne vem, kje je problem, v tistih redkih, ki na nesmisle opozarjamo, ali v nesmislih, ki so tako normalni za – nesmiselne?!

 

Ja, Platon je imel dobrega učitelja, in tudi sam je bil, dober učitelj, sicer ne bi kaj dosti slišali o Aristotelu, na primer. In, ja, tudi Platon je bil eden izmed umnih, in tudi on je menil, da se je potrebno učiti, da je potrebno spoznavati in ugotavljati, še več – pred dva tisoč petstotimi leti je menil, da bi bilo prav, dobro in celo potrebno, ko…

Ko bi se tisti, ki bi radi plezali po družbeni hierarhični lestvici, najprej dokazali, izkazali svoje zmožnosti, ter šele naknadno, na osnovi izkazanega, dospeli, tja, nekam, kamor bi jih zmožnosti povedle. In ja, tudi Platon je bil, očitno, velik butec, ker…

 

Od tedaj sta minili dve tisočletji in pol. Z jezikom še vedno ne vedo, kaj početi. Odgovore jim moraš, še vedno, »polagati v usta«, da pravilne zveš. Lezejo pa, po lestvicah, vsevprek, in šele takrat, ko dospejo, kamor dospejo, izkažejo to – da niti za prvi klin, teh lestvic, niso zmožni!