V iskanju samega sebe

Zjutraj sem svojo sanjajočo polovico vprašal, če je-že-našla-samo-sebe, in sem pridodal, da naj ne hiti z odgovorom, ker »grem v kopalnico, pa imaš neke tri minute časa…«

Čas, in tudi tri minute, relativna zadeva: ko zreš v žrelo nekega morskega psa, se razvlečejo v večnost, sicer pa, običajno – migneš, in jih ni!

Pozna me, in ve, da pri meni ni priporočljivo hiteti z odgovori, na določena vprašanja, obenem…

Ni mi znala povedat, pa sem jo vprašal, če ji pomagam. In sem ji tako povedal:

Ne, nisi se našla, ker nikoli nisi imela potrebe po tem, da bi se iskala, ker si od nekdaj takšna, kakršna si, ker si, od nekdaj in v vsakem trenutku – PREPOZNAVNA TI!

 

Da, zapisujem o tistem, čemur, s tujko, pravijo identiteta. Identiteta (prepoznavnost nekoga) naj bi bil skup nekih značilnosti, na temelju katerih zmoreš izkazovati (samega) sebe kot nekaj-drugačnega, kot nekaj-posebnega… v odnosu do vseh ostalih. Potemtakem lahko rečem, da identiteta govori o tistem KDO SI, čeprav (ja, v svetu dobesednih bralcev, nerazumevajočih osnovnega, je potrebno prevajati-besede, jih, malodane, risati!) pravilneje zapišem, da, najprej, govori o tistem KAKŠEN si, šele nato, posledično, tudi o tem KDO si!

 

Kadar iščeš, nekaj, karkoli, je priporočljivo, da iskano – tudi najdeš! V nasprotnem si zgolj brezplodno potratil čas, katerega si namenil iskanju. In je priporočljivo, kakopak, tudi to, da – tisto, kar iščeš, tudi obstaja, ker – če ne obstaja, potem tega tudi najti ne boš zmogel, nikoli. In…

Če iščeš lastno identiteto, če iščeš odgovor na tisti kakšen-sem, in kdo-sem, potem… ja, če nimaš ničesar posebnega v sebi, potem si lahko na nešteto načinov odgovarjaš na zastavljeno vprašanje, a nikoli ne boš dospel do tistega zadovoljivega odgovora, ki bi resničnim stanjem ustrezal: sem takšen, kakršen sem, kot tak se poznam, kot tak sem drugačen od ostalih, sem specifičen, kot tak – sem NEKDO!

 

Na uspešnost iskanja-samega-sebe želje in upanja, celo kompleksi, zelo slabo vplivajo. Tako slabo, da, slej ko prej pripeljejo do razkoraka med tistim, kar si-domišljaš-da-si, in tistim kar-dejansko-si! In glede na to, da absolutna večina nikoli ne najde neke svoje identitete (potemtakem ne najdejo samih sebe), se tudi ne more izkazovati s stanjem našel-sem-se, pač pa…

Da, tudi modne smernice, pa tekmovalnost na področjih materialnega, pa jalovi, celo trapasti poskusi posnemanja »nekih« (ena od absurdnih podob izkazovanja je ta, da navajajo določene besede, katerih sploh ne razumejo, sploh ne vedo, kaj navajajo!)… vse to priča samo o tem, da – če nimaš samega sebe (neke prepoznavne identitete), če ne zmoreš sam dospeti do nekega svojega biti-nekaj-posebnega (kako pa boš dospel, ko pa, zares, prav nič posebnega nisi?!), da bi bil, drugim in sebi, nekako »prepoznaven«, celo »vreden«, pač, v takšnem primeru moraš uporabljati neke zadeve, ki nadomeščajo (v tvojih in tebi enakih očeh) odsotnost tvojega, neke nadomestke, pa – segaš po blagovnih znamkah, po količini imetja, po marsičem, s čemer, aleluja, znova in spet dokazuješ, da – si natanko takšen, kakršna je večina, absolutna, da, nenazadnje, se bistveno niti od neke srake ne razlikuješ, ki tudi bleščeče zbira, ki tudi je nič-posebnega.

 

Nikoli se nisem iskal. Značajsko sem natanko tak, kakršen sem od nekdaj. In že od nekdaj se zavedam, da sem, tak, kakršen sem, popolnoma drugačen od vseh, katere poznam. In me to ne moti, nasprotno, kajti – ko bi me motilo…

Tudi meni je Narava dala (z)možnost prilagajati-se, (z)možnost sebi-iskati-lažje-poti, a mi je, obenem, dala tudi nekega »biriča« - razum! In je temu »biriču« pojasnila, kaj je/ni moralno, in je, temu »biriču«, še preveč všeč, to, moralno, v podobi nekega življenjskega vodila, pa ne želi odstopati od njega! In je še večji hudič, v tem, da imam tega »biriča« rad, pa ne želim v njegovo škodo delat, ga raje ubogam. Ja, tudi to vem, da drago plačujem, to, svoje, uboganje, obenem pa – še nikoli nisem imel težav, zaradi tega, ker bi nekaj nesprejemljivega počel, in sem celo neko bogastvo nabral, to, da – zmorem vsakomur (po)gledat v oči!

 

Ne, nikoli nisem sebe iskal. Vselej sem se imel, nikoli nisem šel narazen, s samim seboj. Bilo je težje, krepko, radi tega, vendar – sem, kar sem, in še nekaj časa mislim biti…

 

Seveda, da sem iskal, tudi jaz, in še vedno iščem! Marsikaj. Ne nazadnje – ko ničesar ne bi iskal, potem nobene poti ne bi zastavil, potem tudi hoditi po njej ne bi mogel. In, posledično, dospe(va)ti do nekih ciljev, nikoli in nikakor končnih. Ma, ko pomislim, da sem, ob določenih spoznanjih o »dobrih«, »poštenih«… celo do tega dospel, da sem kar nekaj časa porabil za to, da sem iskal, in našel – smisel lastnega obstoja! Pa sem tudi prej vedel, čemu obstajam, le – prej sem domneval, čemu NAJ bi obstajal, zdaj pa vem. In v tem je nezanemarljiva razlika.

 

Iskal sem odgovore na številna vprašanja, porojena z dvomom v uporabnost, v resničnemu-ustreznost nekih pojasnil, trditev. In sem nekaj le-teh tudi našel, do določenih pa nikoli ne bom dospel. Vendar – ti odgovori, doseženi in nedoseženi, niso vplivali name, niso spreminjali tega kakšen sem, pač pa so spreminjali moje znanje, vedenje, poznavanje, in spreminjali neke zastavitve poti, tudi poti iskanja novih odgovorov. Jaz sem, še vedno, takšen, kakršen sem, od nekdaj, in, še vedno, zgolj – jaz! Nič več, nič manj.

 

Iskal sem tisti naredi(ti)-boljše. Da, lahko rečem, da sem, in to še vedno počnem, tekmoval s samim seboj. Lastnim zmožnostim ne dopuščam lenarjenja, pa nekega butastega samozadovoljstva, ker močno dvomim v to, da so že dosegle nek svoj maksimum, da so dospele tja, kamor zmorejo dospeti.

In sem se, v tem iskanju, primerjal…

Bolje bo, da drugače zapišem, da prevedem lastne besede, jih narišem, ker – redki s(m)o zmožni posrednega razumevanja, malodane vsi zmorejo zgolj neposredno, dobesedno »razumevati«, potemtakem – napačno, NE razumevati.

Na področju pisanja, konkretno poezije, sem iskal neke vzporednice, in sem jih kar nekaj časa iskal. Čeprav so bili neki drugi zadovoljni s tistim, kar sem izkazoval, sam nisem bil, sem vedel, da zmorem več, bolje, drugače. Pravzaprav še vedno nisem dospel do tistega stanja, v katerem bi »žarel« od nekega ponosa, neke vzhičenosti, medtem, ko bi nekomu bral/pripovedoval neko svojo pesem. Ene same ni, med temi, mojimi pesmimi, katere danes ne bi drugače zapisal, kot sem jo, pomeni, da ne morem govoriti o tem, da sem, z njimi, dosegel tisto, kar bi, morda, zmogel. Niso, vsaj meni ne, dovršene. Pa čeprav se zavedam, da so sila redki, ki zmorejo (vsaj) podobno meni. Mimogrede: ne zapisujem tako, brez razloga, tisto, da je večina merilo izključno za – nepravilno, neumno, napačno, ma, za vse slabo!

 

Nikoli sebe nisem primerjal z nekimi prešerni, menarti, ker, bentiš – samo en je France, in Janez, živel je v neponovljivih okoliščinah, samo njemu (meni ne) danih, njegove misli so izključno njegove, pa – objektivno ne morem enakega na enak način doživljati, potemtakem tudi ne morem na enak način reagirati, na doživeto, se izkazovati! Obenem pa…

Ko bi hotel imeti obraz enak obrazu nekoga drugega, bi pustoval, in si masko nade(va)l! Ne, ne, nikoli sploh hotel nisem postati nek drugi-france-janez, mi je, vselej, zadoščalo to, da sem – edini-jaz-uroš.

Sem pa primerjal svoje verze, z njihovimi. Primerjal svojo spretnost, zapisovanja, svoje znanje. Samo tako sem namreč lahko ugotavljal o tem, kam sem dospel, če sploh kam, s pisanjem. In me ni niti zamikalo, da bi se primerjal s pisanjem nekih občih, pa samozadovoljno, samozadostno ugotavljal uh-si-faca! Bentiš, je pa res težko biti »faca« med temi, ki svojega obraza nimajo!

 

Ja, zmožnosti teh, nekih, prešernov, menartov, so mi bila merila mojih. Ne vzorci pisanja, ne usmeritev v neko ponavljanje, papagajanje, pa – da sem uspel, v tem, da ne ponavljam, nikogar, ničesar, o tem priča tudi…

Napisal sem ne-vem-koliko pesmi, tisoče. Z izjemo dveh, namenjenih otrokom, nobene ne znam na-pamet, ma, še naslovov ne pomnim. Tudi teh dveh ne bi znal, ko ne bi bili izjemno všeč mojim starejšim otrokom, pa sem ju tudi uglasbil, in ju pel, otrokom, svojim. Kakor to tudi danes počnem, s tema pesmima, ko jih pojem malčici, da jo bodisi uspavam, ali pa pomirim, če se v nekih solzah znajde. Pomeni – ne vem niti tega, koliko sem jih napisal, ne poznam niti naslovov, ampak – če mi boš bral, neko pesem, mojo, pa čeprav sem jo spisal pred desetletji, in mi NE boš povedal, da je moja, ti bom, po nekaj verzih, povedal – da je moja. In bom to vedel (ne radi spomina, ker – vrag vedi, kje se ti verzi nahajajo, nekje v globinah podzavesti!) zgolj zaradi tega, ker…

Razni obrtniki, steklarji, kovači… pa umetniki… naredijo neke znake, na izdelke, pa je znano, po teh znakih, kdo jih je naredil, in, vidiš, tudi jaz imam neke znake, ki so samo, izključno moji – »vrežem«, v svoje pisanje, samega sebe, svoj način razmišljanja, čustvovanja, svoj način uporabe in razvrščanja besed… kar nekim drugim sploh opazno ni, jaz pa vem, ker – sebe prepoznam v tem.

Ja, kadar TUJE besede bereš, potem so ti VEDNO TUJE (ne glede na to, kdo jih je zapisal), in so vedno NEtvoje, pa nikakor sebe v njih ne moreš najti.

 

Je vrag, s to, identiteto! Pravzaprav z dejstvom, da večina nikoli do nje NE dospe. Kljub vsemu trudu, poskusom in željam, in vsem kompleksom navkljub. Prav iz tega razloga porojenih. Lahko si, in tudi si, domišlja, pa – mar ni domišljavost obča značilnost, dočim se zmorejo redki s samozavestjo izkazovati (da, tudi tu je potrebna zmožnost ugotavljanja, prepoznavanja razlike med eno in drugo, značajsko, značilnostjo, ki se, tozadevno, na enak način izkazujeta, a, še zdaleč, o istih vsebinah ne govorita)?!

 

Simpatična mi je neka opredelitev tega nikoli-doseženega-stanja-najti-samega-sebe, s srbskega govornega področja. Pravi, da obstajajo tri vrste brad, brada poklic, brada umnost in brada – sranje (izvirno: brada zvanje, brada znanje, brada sranje… mimogrede: vem, da je znanje – znanje, a sem, namenoma, prevedel v umnost, kajti – če opravljaš nek poklic /brada zvanje/ tudi moraš izkazovati neka znanja, obenem pa je ogromna večina uradno-priznanega-znanja povsem običajen lari-fari, navaden drek, ki v praksi v trenutku odpove! Ne, je umnost krepko primernejša opredelitev.)…

 

Brade mnogim, in skozi mnoge čase, predstavljajo neke vrste statusne simbole. In jih nosijo, so jih nosili, nekoč in danes…

 

Razni sodniki, pisarji, tožniki, zdravniki, učitelji… in so, s temi bradami, malček lastne položaje poudarjali, neke svoje, četudi umišljene, avtoritete…

Čemu so ti, in takšni, nosili (in jih, še vedno) brade, o tem lahko samo ugibam, pa – ker je bilo tudi nekoč enako razmerje med NEumnimi in umnimi, kot je danes, domnevam, da je večino teh brad porodila NEumnost, v neki svoji, nenehni želji po dvigniti-se-višje-kot-si-dejansko-zmožen-dospeti.

 

Razni umetniki, raziskovalci, misleci… so tudi nosili brade. Umetnost – umeti – znati – biti zmožen početi… ničesar ne moreš uspešno početi, če ne poznaš, ne razumeš predmeta lastnega početja! Če poznaš, če razumeš, potem si zmožen-razumevanja, si umen, pa lahko postaneš tudi UMetnik…

Ne mešaj, prosim, kar tako, vseh početij med seboj, ker, veš – tudi vprežni vol zna početi tisto, kar so ga naučili, početi, in za kar niti trohice zmožnosti razumevanja ne potrebuje!

O vzrokih teh brad lahko sklepam, ker – če poznam vanilijev puding v prvem, pa v drugem, tretjem, četrtem… dvajsetem lončku, potem ni vrag, da ne bi poznal takistega pudinga v nekem, denimo, tisočem lončku! Pa – če vem, kaj je razumska zasnovanost, če vem, kako le-ta funkcionira, kako se izkazuje, potem se izkazuje POVSEM ENAKO v tem, ali nekem drugem »lončku«!

A o tem  »o vzrokih teh brad lahko sklepam« malček kasneje.

 

Razni trgovci, šušmarji, »zdravilci«… so tudi nosili brade. Ma, pa ne samo oni, tudi ostali, neki, pač, ker...

Ko gledaš brade-poklic in brade-umnost, bentiš, tudi sam želiš biti nekaj posebnega, pa bom potem-tudi-»jaz«-nosil-brado-in-bom-tudi-jaz-nekaj-posebnega (absurd, zagotovo: v MORJU »nekih posebnih« ta, njihova, »neka posebnost« ni prav nič posebnega!). Ja, jih je, kar dosti, takšnih brad, samo – obstaja neka težava, resda komajda opazna, a kljub temu: še nisem videl nekega bizona, ali kozla, ki bi ne imel brade! In ki zaradi te brade ne bi bil povsem običajno »govedo«, po ničemer, vsebinsko, drugačno od ostalih! Še več – stroške ima, s to brado, jo pristriguje, da je »urejena«, da jo bodo videli-kot-lepo…

 

Da, tudi jaz nosim brado. In dolge lase. Mnogim se zdim kot nek jeti, neka zanemarjena-zaraščenost, ampak…

Nekega dne sem ugotovil, da imam čez glavo dovolj nekega, vsakodnevnega drgnjenja kože – britja. Za to britje sem vsak dan, dobesedno, metal čas stran. Po tem britju sem imel, vedno, vneto kožo. In tiste razne vodice-za-po-britju vse, brez izjeme, agresivno posegajo v »moj« zrak, mi je ljubši vonj zraka, kot vonj teh vodic. Obenem pa – kljub temu, da posegam, v nekaj, kljub temu, da se brijem, s tem – ničesar ne spremenim, vsak dan se moram, spet, briti! Pomeni, da s tem svojim početjem ne morem spremeniti nekih preprostih dejstev, pa – če jih že spremeniti ne morem, jih lahko vsaj upoštevam, pa – naj bo, brada in bradatost! In TO je edini razlog za to, da nosim brado. In, verjel ali ne – odkar raste, mi vzame zelo malo časa! Počešem jo, morda, enkrat tedensko, pristriči jo pustim, morda, na tri četrt leta (pa še takrat le za nekih deset minut, nič več), obenem pa nobenega vnetja kože! Potemtakem jaz govorim svoji bradi, kdaj ji bom namenil svoj čas, in ne dovolim njej, da ona meni zapoveduje (ne razumi dobesedno, ne pogovarjam se/kregam, s svojo brado, pojasnjujem princip, načelo nekega delovanja, izkazovanja)!

In podobno je z lasmi – poprej dve uri (s čakanjem na-vrsto) pri frizerju, pa kup dlak za vratom, po striženju, pa ne vem česa-vsega-ne (ja, če se odločiš za »urejenost«, potem se tudi moraš urejat, v nasprotnem…), na vsake toliko, sedaj – niti dve uri na leto! K sreči nimam težav ne s prhljajem, ne z zamaščenimi lasmi, ne – z glavnikom!

Zgolj, v razmislek, tako, mimogrede: marsikdaj moram pogledat na zaslon računalnika, pa potem, z datumom, napisanim, stopiti do koledarja, da sploh vidim – kateri dan je danes?! Lagodje, ti povem, ko imaš čas, da si čas vzameš!

 

Potemtakem sem zanemarjena zaraščenost iz povsem praktičnih razlogov, in predvsem zato, ker – MENI tako prija. Pa – ker nisem nek razstavni predmet, ker ne čutim potrebe po tem, da bi se v očeh nekih drugih potrjeval, si, pač, lahko dovolim takšen luksuz!

Ja, taisto pojasnilo lahko umestiš tudi tam, pri bradi umnost!

 

Potemtakem – sem si, samemu sebi, všeč?! Bentiš, kako BUTASTO vprašanje! Ne, nikoli se nisem obremenjeval s svojim izgledom (raje drugim prepuščam, to, da se ukvarjajo, z mojim izgledom), nikoli se nisem imel za lepega, še več, čudil sem se, nekim dekletom, ženskam, da so me lepega videle (nekatere, slabovidne, to še danes počnejo), ker – po izgledu se nikoli nisem imel za nekaj posebnega, ne v plus, ne v minus. Potemtakem – ne, nisem samovšečen, nisem samemu sebi všeč, a si tudi mrzek nisem, pač – se prenašam, brez kakršnihkoli težav. Všeč pa mi je, pri meni, nekaj drugega…

 

Da, tudi jaz imam napake, kar nekaj napak. Sem, pač, živ, in kot tak nepopoln.

Da, to pomeni, da sem marsikdaj tudi napačno ravnal, sem, čeprav…

Ko bi še enkrat, ali še tisočkrat živel, bi živel popolnoma enako, kot živim sedaj, to življenje! In bi iste napake delal, ker – vse, kar sem počel, in počenjam, počnem iskreno, spontano, brez preračunljivosti, pokvarjenosti. Vse, kar počenjam, počenjam sledeč nekim etičnim zapovedim, tistemu nečemu, za kar vem, da je edino pravilno, pošteno, dobro, pa – če živim v okolju, ki se povsem nasprotno izkazuje, potem ni vrag, da ne bom napak delal, da ne bom delal – tudi sebi v škodo!

Da, tudi to vem, da sem prizadel, nekatere, marsikoga, s svojim početjem. Pravzaprav jih nisem prizadel jaz, neposredno, niti moje početje, pač pa so dospeli, do svoje prizadetosti, izključno zaradi – lastne nezmožnosti dojemanja, in izkazovanja, taistega, pravilnega, poštenega, dobrega – etičnega! In bi jih prizadel znova, še tisočkrat, ne želeč jih prizadeti, pač pa »zgolj« - ostati na tisti strani, za katero vem, da… uh, ko bi bil svet »po moje«, bentiš, kako lep bi bil!

 

Ja, všeč so mi moja ravnanja, pa čeprav z njimi nekim drugim slabo voljo spočenjam, in, posledično, sebi debla, ne polen, pod noge mečem! Si krepko otežujem življenje, s temi svojimi početji, vendar – prav radi tega, svojega izkazovanja, tudi jaz nisem, nikoli, potreboval sebe iskati, sem se vedno imel, tudi in celo takrat, kadar sem, v prispodobi, zaradi nekih drugih drek goltal. In sem ga goltal, dokler sem zdržal, goltati ga, potem pa… gremo, znova, z nekega novega začetka, do konca začetega kroga!