Nekoč,
ko še nisem dospel do določenih spoznanj, sem se čudil tistim, ki so mi
pripovedovali o tem, da je nek film, posnet po knjigi, boljši od knjige. Ni in
ni mi »šlo v glavo«, kako je kaj takega sploh mogoče, ker…
Film,
pa naj bo dolg, in naj traja tri ure, se že po času, v katerem mi ponuja
(prikazuje) določeno vsebino, NE more meriti s knjigo, katero berem dan, dva,
morda tudi tri dni (odvisno od obsega knjige in predvsem od časa, katerega
lahko namenim branju), pa – kako je lahko TRI URE nečesa (meni) zanimivega,
lepega, boljše od TREH DNI, taistega zanimivega, lepega?!
In sem
razmišljal tudi tako: v filmu gledam/vidim tisto, kar mi prikazujeta scenarist
in režiser, torej vidim NJUNO videnje (dojemanje, obravnavanje) knjige,
ko pa berem, takrat sam podoživljam brano, PO SVOJE »vidim« konkretno
vsebino, kakor si jo, pač, predstavljam na temelju prebranih besed. In
lahko junake, o katerih govori knjiga, po svoje spreminjam, jim krajšam/daljšam
lase, brke, jih v neke meni všečne barve oblačim, lahko »vidim« pokrajino, v
kateri se zgodba odvija, pa čeprav nikoli nisem bil tam, in zares NE vem, kako
zgleda, tista pokrajina, in lahko »vidim« dogajanja, o katerih »sporoča«
knjiga, skratka – če bom to knjigo bral desetkrat, lahko vsakič spreminjam to
svoje »gledanje«, »videnje« prebranega, pa, če želim, kaj odvzamem, nekaj
dodam, potemtakem lahko desetkrat »vidim« ISTO vsebino na RAZLIČNE načine, »vidim«
DESET RAZLIČNIH filmov, ki pa imajo skupno to, da o ISTI VSEBINI »govorijo«!
Pomeni…
Medtem
ko mi film omogoča samo to, da VEDNO na ENAK način vidim določeno zgodbo, mi
knjiga daje malodane NEŠTETO načinov »gledanja«, »videnja« ISTE zgodbe.
Potemtakem
NE more biti dvoma – KNJIGA JE NEPRIMERNO BOLJŠA!!!
Da, tu
govorim o DOMIŠLJIJI, potemtakem govorim (tudi) o zmožnosti predstavljati
si, zamisliti si nekaj (karkoli). Da, pomeni, da govorim o – zmožnosti ABSTRAKTNEGA
MIŠLJENJA!
In – ko
govorim o domišljiji, pa iz te besede dospem do nekega glagola, do DOMIŠLJATI
SI, takrat ugotovim, recimo temu tako, »nerodnost« jezika, njegovo NEZMOŽNOST,
da bi nedvoumno, razumljivo sporočal (vsem) svojim uporabnikom o določenih
zadevah.
Čemu to
ugotovim? Preprosto…
Za obče
velja, da SI DOMIŠLJAJO (v konkretnem primeru glagola »domišljati si« NE smeš »vleči«
iz besede »domišljija«, pač pa iz besede »domišljavost«… in obratno, seveda)…
To pomeni, da govorijo o nečem, kar zares NE obstaja, niti v nekih svojih
nevidnih podobah (tako, na primer, kot obstaja še neopredmetena misel, ali kot
obstaja psiha), to pomeni, konkretno, da ko govorijo o nekem svojem »poznavanju«,
»razumevanju«, »pridnosti«, »poštenosti«, da, celo o tistem
imeti-rad-nekoga-drugega (ne sebe)… v bistvu zgolj mislijo, da o tem vedo, da s
tem razpolagajo, dejansko, v praksi, v življenju pa se izkazujejo s popolnimi
NASPROTJI od stanj, o katerih ti pojmi, besede govorijo! Pomeni, da takrat, ko
govorim tisti domišljati-si, NE govorim o zmožnosti predstavljati-si, o zmožnosti
abstraktnega mišljenja, pač pa govorim o značajski lastnosti, o – DOMIŠLJAVOSTI
(o popolnem nasprotju samozavesti, ki je izkazovanje zavedanja lastnih
dejanskih značilnosti… potemtakem vsebuje tudi SAMOkritičnost)! Obenem…
Domisliti.
Beseda, ki tudi, dokaj, nevarno vleče tako proti besedi »domišljija«, kakor
proti besedi »domišljavost« (domišljati-si), in to, da nevarno vleče, počne še
toliko bolj, kolikor obči – NE razumejo vsebin, o katerih besede »govorijo«!
Da,
beseda »domisliti« izhaja iz besede »misliti«, in NE govori o tem, kaj sem si
(ali ne) zmožen predstavljati, in NE govori o tem, da si nekaj domišljam (da
sem domišljav), pač pa, preprosto, o tem, da – sem zaključil razmišljanje o
neki zadevi, da sem zaokrožil ugotavljanje iste, da sem dospel do nekega
celovitega zaključka, ugotovitve, o tistem, o čemer sem razmišljal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar