»Gost ima vedno prav!«

Uvodoma: besedo gost lahko, v zapisani trditvi, zamenjaš s katerokoli drugo, primerljivo, pa uporabiš tudi besede kupec, stranka, naročnik… in, predvsem, besedo PLAČNIK…

Gre za obče veljavno trditev, ne nazadnje, o njej tudi učijo, tiste, ki še ne vedo tega, da ima-gost-vedno-prav. Po tej trditvi celo poslujejo, se na nje temelju izkazujejo, ja, taisti »pošteni«, »resnicoljubni«!

 

Ko bi vrednostno ocenjeval, predmetno trditev, kako bi zapisal? Da je skladna z resnico? Ni, kar tako, kot neka samoumevnost, NI skladna, z resnico. Kot prvo zaradi tega, ker je absolutna večina gostov takšnih, da jih jaz na svojem dvorišču ne bi gostil, kaj šele pod svojo streho. Kot drugo zaradi tega, ker – nihče nikoli nima vpogleda v neko zadevščino, v celoti, in še zlasti ne v zadevščino, v kateri se znajde bodisi prvič, bodisi občasno, pa vselej obstaja možnost (in še kako resnična), da gost-NIMA-(vselej)- prav!

Pomeni – če ni skladna z resnico, potem takšna trditev – izpričuje LAŽ?! Ja, takšna trditev JE LAŽ, in to povsem SAMOUMEVNA LAŽ, ki pa govori resnico o tistih, katerim ta (in še premnoge druge) laž služi kot »resnica«. A o tem, o čem pričajo, ta in podobne laži, o tem nekoliko kasneje…

 

Si postrešček, v nekem hotelu. Dospe gost, ti njegovo prtljago odneseš v sobo. Prtljage si se dotaknil samo toliko, kolikor si jo moral prijeti, da si jo prenesel/prepeljal v sobo, in jo tam pustil. Niti na misel ti ni padlo, da bi kovček, potovalko odprl, pa vsaj radovednost popasel…

Čez čas dospe gost do receptorja: Iz zaklenjene sobe mi je zmanjkalo nekaj, iz moje prtljage. Očitno zaposlujete postreščke, ki kradejo…

Marsikdaj, če ne praviloma, je postrešček klican na odgovornost. In nekega upravitelja/lastnika hotela sploh ne zanima njegova zgodba. Gost ima vedno prav. Bogatejši kot je, ta gost, bolj ima prav!

Ti, postrešček, pa veš, da nisi (u)kradel, potemtakem – poznaš resnico, vendar…

 

Čez nekaj let postaneš upravnik, morda celo lastnik hotela. In se zgodi podoben primer, in, spet – bogatejši kot je, gost, bolj pravilen je njegov prav. Čemu?

 

Tako postrešček, kot upravitelj, vesta, da – če v hotelu ne bo gostov, ne bo zaslužka, ne bo plač(e)! Upravitelj to še bolj ve, ker je njegova plača višja, od postreščkove. Če ne bo plače, bo ogroženo »moje« preživetje, v skrajnem primeru bom porabil vse svoje prihranke, ali pa se bom zadolžil, in potonil v dolgovih (dobro, kar nekaj jih poznam, katerih njihova zadolženost NE moti, pa – ko jim neki prenehajo posojati, preprosto – druge najdejo… dokler gre, gre!). Pomeni…

Če bo gost imel prav = bo zadovoljen = se bo, verjetno, vrnil = bo še koga s seboj pripeljal = bo zaslužek = bo plača = MOJA rit NE bo ogrožena!

 

Lastnik hotela? Ima hotel, pa – če bi res zagustilo, bi lahko prodal hotel, in od prejetega denarja živel do konca svojega (bednega, op. p.) živetja, vendar…

Kako je pri živalih? Takole: ko lev dospe do priložnosti za žretje, se ne bo samo nažrl, pač pa se bo prenažrl, tako prenažrl, da bo potem dva dni ležal, nekje, v senci, počival, in svojim prebavilom omogočil, da v miru prebavijo požrto, ker – nikoli ne veš, kdaj se pokaže naslednja priložnost, za žretje, pa se (pre)nažri takrat, ko se lahko! POHLEP = POGOLTNOST = NIKOLI DOVOLJ = ena od oblik izkazovanja celotnega nagonskega sveta, pa…

 

Takrat, kadar ti je »resnica« tisto, kar omogoča TVOJI RITI (pardon, rit je le del telesa, kar omogoča TEBI, ki SI RIT, nemoralna!) neko varnost, ugodje, takrat isto velja tudi za tvojo »poštenost«, »moralnost«. TI, RIT, si, samemu sebi, merilo tega sveta! TI, RIT, ta svet krojiš svoji, RITNI podobi primerno. TI, RIT, imaš vedno prav, kajti vedno si nek gost, kupec, stranka… davkoPLAČEVALEC, pa ti pripada, med vsemi ostalimi, pravica-do-imeti-prav… pa čeprav ves tvoj svet temelji na laži, pravzaprav – VES TVOJ SVET JE ENA SAMA, velika, nagnusna – LAŽ!