torek, 1. marec 2022

Jaz in civilizacija

Vse svoje življenje živim med »pametnimi«. In že od malega poslušam, o tem, da sem JAZ NEPRAVILEN, in o tem, kakšen bi moral biti, da bi bil takšen, kakršni so oni, »pametni«, večinski, »pravilni«.
Že vse svoje življenje poslušam nasvete, o tem, kako bi moral ravnati, jaz, da bi v redu, pravilno ravnal. Nasvete, za katere niti prosim ne, in nikoli nisem, prosil. A jih prejemam, od teh, ki »vedo«, da je z menoj »nekaj narobe«, a se ne zavedajo niti tako preproste resnice, tega, da – se niti samih sebe ne zavedajo, da niti samih sebe zares ne poznajo! Ja, od teh, »pametnih«, ki preklinjajo »grde čase«, in ne vedo tega, da – sami, s svojo »pametjo«, s svojimi ravnanji PORAJAJO, in OHRANJAJO taiste, »grde čase«!
 
Pred dobrimi desetimi leti sem bil prisiljen zamenjati svoje živetvene okoliščine. Preselil sem se v garsonjero, na srečo je bila v moji lasti. Znašel sem se v stanovanjskem bloku, v katerem… bom tako zapisal: kar nekaj tovrstnih objektov, in načinov »sobivanja« v njih, sem spoznal, ampak – bolj bebavega okolja, kot je bil ta, konkreten objekt, še nikoli poprej nisem videl! Ko bi na vhod namestili napis »norišnica«, ma, dvomim, da bi kakorkoli pogrešili! Dobesedno skoncentrirana, zgoščena bebavost, na relativno majhni površini. Celo takšnega sem imel, za soseda, katerega so, redno, vozili, za dan, dva, v psihiatrično ustanovo, ga tam »usposobili« (ga napolnili s pomirjevali), da je lahko, za tem, dva, morda celo tri dni kolikor toliko »normalno« deloval. Sicer pa je, ne glede na uro, ma, če ga je prijelo ob dveh, treh ponoči, ja – ko ga je prijelo, je z glavo butal ob pohištvo, ob zidove, celo na hodnik je stopil, tisti skupen, se tam prijel za ograjo, potem pa z glavo treskal v kovinski drog, tisti navpičen, ki je celotno ograjno konstrukcijo »skupaj držal«…  Kakorkoli že…
 
Tudi zaposleni v psihiatričnih ustanovah potrebujejo oddih. Potrebujejo, vsaj za nekaj časa, spremeniti okolje, v nasprotnem jih utegne »odnesti«, jih »sesuti«, pa…
Tem, zaposlenim, je kakovostna sprememba že takrat, kadar se znajdejo med temi običajnimi »pametnimi«. Že res, da so, ti, »pametni«, butasti, ampak je res tudi to, da ne skačejo po mizah, da ne drezajo s prstom med tvoja rebra, da si ne razmažejo jedi prek obraza… kar zmorejo, in še več od tega, početi tisti, NEzdravi , umobolni. Potemtakem – že to, da iz neke »norišnice« dospeš med ZDRAVO BUTASTE, že to ti omogoča, da se malo zdihaš, da se spočiješ, da se dokoplješ do neke nove energije, moči, pa se lahko vrneš tja, kjer služiš »kruh«…
Kam naj grem jaz? Kamorkoli grem, kamorkoli pogledam, sami zdravi »pametni«! V norišnico ne vleče, bi sprememba ne bila kakovostna, tam je še slabše, potemtakem…
 
Ko sem se preselil, v omenjeno garsonjero, v konkreten stanovanjski blok, sem že bil brez zaposlitve. Pa sem napisal nekaj sto prošenj, v vseh primerih krepko presegal zahtevane pogoje, za zaposlitev, imel možnost to preseganje izkazati, dokazati z nekimi poprejšnjimi rezultati svojega dela, vendar… sem že bil v letih, moj EMŠO je govoril po svoje, pa sem ugotovil, da sem, očitno, prestar, za to, da bi smel upati na neko priložnost, za to, da bi s svojim delom zase preživetje zagotavljal. In sem se zadolževal, sem bil prisiljen v to. Ali sposodi-si, ali – krepni. Tretje, možnosti, ni!
 
Ne maram biti zadolžen, dolžan! Raje posodim, in dam, kot si izposodim, in prejemam. Obenem sem ugotavljal, da – če ne dospem do spremembe živetvenih okoliščin, potem ne jamčim, za to, da bom zdržal, tam, v konkretnem okolju, da me ne bo »sesulo«. In sem zastavil…
 
Ja, po vsej Deželi sem se vozil (pravzaprav so me vozili, kajti za zagotavljanje preživetja sem, najprej, avtomobil prodal… preden sem po zadolževanju segel), in si ogledoval takšne objekte, ki sicer niso zagotavljali takšne kakovosti živetja, fizičnega živetja, kakršne je zagotavljala garsonjera, ker – edini vir za nakup nadomestnega bivališča, obenem za vračilo dolga, je garsonjera! Pomeni, da nimam možnosti neke izbire, pa da bi si ne vem kakšno »vilo« zamislil…
 
In sem celo našel, nekaj, tako poceni, obenem tako lepega, da sem že bil na tem! Simpatična, preprosta hiška, na robu neke vasi, na dovolj veliki parceli, da bi zmogel tam tudi »rekreirati«. In je malo manjkalo…
Ker bi se oddaljil, za nekih sto kilometrov, od nekih »mojih«, od nekih, katere imam rad, pa si jih, nenehno, želim v svoji bližini, da jih lahko čim večkrat slišim, vidim, objamem… ja, ta zadeva, ena in edina, me je takrat pripeljala do tega, da, preprosto – nisem bil zmožen lastnega problema rešiti! In sem ostal, tam, sredi blokovske norišnice, sredi okolja, katerega sem iz dneva v dan težje prenašal. In to težje-prenašanje se je kopičilo, je raslo… obenem so rasli dolgovi… pa so me okoliščine privedle do tiste točke, na kateri sem ugotovil: ali zdaj (kljub temu, da bodo »tvoji« dlje od tebe) ali pa nikoli!
 
Res je, preselil sem se bogu-za-rit. A je res tudi to, da sem dospel do zadovoljstva, porojenega s tistim VRNIL sem dolg!!! Res je, nimam daljinskega ogrevanja, sam skrbim za gretje, ogretost. Celo del drv sam pripravim. Res je, marsikaj, kar mi prej NI bilo treba početi, tu počnem. Nekdo, pač, mora…
In, ja, »pametni« se ne dajo zlahka, ma – sploh se ne dajo, pa sem, ob preselitvi, poslušal…
Ti se ne zavedaš, da si iz leta v leto starejši! (bentiš, res, HVALA ti, ker si mi to povedal, jaz bi na to malenkost, brez tvojega opozorila, zagotovo pozabil!)
Ti se ne zavedaš, da boš, iz leta v leto, fizično manj zmožen! (res, si prepričan v to, ni ravno obratno, da starejši kot si, močnejši si? Bentiš, spet sem nekaj spregledal!)
Ti se ne zavedaš, da imaš tu krepko težje pogoje, kot si jih imel prej (hudiča, sem butast, kosim, okopavam, kopljem, sadim, zalivam, sekam, režem, ma, česa vsega ne počnem, obenem pa ne vem, da mi je to težje, kot sedeti?!) In potem sledi ugotovitev: sploh se ne zavedaš, kako NESPAMETEN si, ker si se preselil…
 
Pomniš, kar sem večkrat zapisoval, o vzrokih, ki so odločilni (šele kasneje, naknadno, nastopijo tudi okoliščine) pri presoji? Kdor NE POZNA VZROKOV nekega ravnanja, ta se lahko, pri ugotavljanju, samo z NEUMNOSTJO (lastno) izkaže!
Res je, vse je res: vse starejši postajam, vse manj zmožen, dela ni nič manj, pogoji, živetja, so slabši, težji… vse to je res, a je res tudi to: nisem več pod streho »norišnice«! »Pametne« vidim, slišim vsake kvatre, takrat, ko ne gre drugače, ko moram mednje, po opravkih. Znebil sem se zadolženosti (in s tem skrbi, ki me je »grizla«, ves čas), potemtakem – čeprav krepko bolj skromno, čeprav krepko težje, vendar – zmorem živeti, nemoteno!
 
Ja, se zgodi, da se »pogovarjam« (ne razumi tega napačno, ali pa tudi, če želiš, še vedno vem, kaj je pogovor, še vedno se »držim«, se mi ni zmešalo!) z drevesom, s trto, s travo, z lubenico… a noben od naštetih NI butast, ne sodi med »pametne«, mi ne kvari razpoloženja! In potem…
 
Potem se pripeti, pa doživim vprašanje: Že kaj pogrešaš civilizacijo?
 
Ne vem, priznam, kako je, ko te, nekdo, udari, z macolo, po glavi, ampak – verjetno je podobno učinku omenjenega vprašanja…
Najprej: kaj je ZATE, TEBI »civilizacija«? Straniščna školjka, in toaletni papir?! Ne boš verjel, ampak oboje imam, tudi tukaj, in celo uporabljam, oboje!
Asfalt? Asfaltirana cesta (resda ni avto-cesta) »teče« mimo hiše, in po njej dospem povsod, kamor mi je treba dospeti, ali si želim.
Knjiga? Dvomim! Kot prvo – lahko grem do knjigarne, do knjižnice, in jo kupim, si jo sposodim, obenem pa – jaz sem krepko več napisal, kot ti prebral, pa… ne, ne, knjiga zagotovo ne more biti »civilizacija«, tebi, potemtakem…
Bližina mesta (hrupa), semaforji, nakupovalna središča?
Mesta in hrupa ne pogrešam. Ko bi, ju, pogrešal, se lahko podam k njima. Semaforji me niti privlačijo, niti odbijajo. So, kjer so, domnevam, da z nekim namenom, in to je to, nič več. Nakupovalna središča…
Ja, tu smo pa že bližje, »civilizaciji«, samo, veš – meni je nabava takšen »užitek«, da jo imam za NUJNO ZLO! Najljubši trenutek, v trgovini, mi je takrat, ko stopim pred vrata, na katerih piše IZHOD! Pa... takrat, ko grem v nabavo, enkrat na teden, morda (če se le da) na deset dni, takrat mi ni breme prevoziti tistih deset kilometrov, v eno smer, da opravim, kar moram, potemtakem...
NE, ne pogrešam, še zlasti ne TVOJE »civilizacije«, in »civiliziranosti«!
 
Je pa res, in to priznam, vedno, in zlahka: pogrešam pa civilizirano družbo! A to že sodi v znanstveno fantastiko!!
 
Potemtakem: ko bi imel možnost NORMALNEGA življenja, v sebi lažjih okoliščinah, potem bi tako tudi ravnal! In, da ne boš mislil, da sem edini! Resda sodim med redke, a edini, zagotovo, nisem. Samo…
 
… ko bi, jaz, imel možnost nekega laboratorija, pa da bi vanj »ubežal«, in v njem preživljal dneve in noči, niti misleč na »pametne«…
… ko bi imel, jaz, neko svojo »jasno poljano«, in rento, pa da bi, v miru, in v ugodju, lastno smrt dočakal…
Potem bi tudi, jaz, tako ravnal! Ker pa sem nesposoben, mi ne ostane drugega, kot da svoje težave rešujem v okviru te, svoje, nesposobnosti. Pri čemer, verjel ali ne, sem načeloma kar zadovoljen, celo s svojo NEspametnostjo… da je le nasprotje tvoji »pametnosti«!

Ni komentarjev:

Objavite komentar