Pravijo,
da gre osel enkrat na led. Zato se tudi drsat ne nauči…
Sam sem
že nekajkrat šel, na zamrznjeno. In se tudi, še, nisem naučil drsat. Pa samega
sebe tolažim, s tistim nikoli-več, a kaj, ko se mi, ob tem, spomin oglaša, in
mi pripoveduje o tem, da sem, bojda, ta nikoli-več že tudi poprej kdaj izrekel,
ker, pač iz svoje kože nisem znal, zmogel iti…
Ne vem,
zanesljivo se ne bom spremenil, značajsko. Če se doslej nisem, se tudi v bodoče
ne bom. A sem že kdaj vrata pripiral, jih, tu in tam, tudi zaprl. Potemtakem
zmorem spremembe, pri sebi, izkazati z odprtostjo vrat, čeprav…
Po eni
strani bi se želel naučiti tega, da jih ne bi več, nikomur, nikdar, na stežaj
odpiral, kajti kadarkoli sem tako počel, vedno sem jih po glavi dobil! Po drugi
strani se bojim, da pa bi me prav to utegnilo spremeniti, pa prav nič
pridodati, pač pa krepko odvzeti. In takšnih nikoli nisem maral, pa tudi samega
sebe, domnevam, takšnega ne bi hotel spoznati, čeprav…
Ja,
popoln bedak pa tudi nisem, in si upam, z gotovostjo, trditi, da pa nekaterim,
ki so dodobra izrabili moje zaupanje, pa še kaj več, ja, da pa tem in takšnim
nikoli več ne bom na voljo, razpolago, takšen, kakršen sem jim bil, preden so
me izrabili, potem pa, preprosto, hrbet obrnili! In, priznam, toliko pa sem že
napredoval, pri sebi, da me razlogi takšnih početij več ne zanimajo! Moje
bolečine namreč med njimi ne znajo razlikovat, in niso prav nič manjše, v
odvisnosti od ne/upravičenih razlogov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar