Pa ta »moja« cucka…

Maloprej sem šel dol, da bi pasji posodi pospravil, in ugasnil dvoriščno luč, pa…

 

Cucko, manjši, Tar, kot bi bil na vzmetnicah, skače krog mene, in name, da moram na vsak korak paziti, in se pomiri šele takrat, ko se že nekajkrat sklonim k njemu, ga nekaj časa božam, in ga poljubim, prek njegove kosmate pameti…

 

Tisa pa… že ko sem se vrnil, po tem, ko sem Malo odpeljal, in oba spustil iz kuhinje, v kateri sta me čakala, je norela gori-doli, od veselja, se s smrčkom »zabadala« vame, se vzpenjala name, in je kar nekaj časa trajalo, preden se je uspela, vsaj za silo, umiriti…

 

Kot da čutita moje razpoloženje, in ga, zanesljivo, in kot da bi ga v lepše želela obrniti. In jima je, za nekaj minut, celo uspelo.