Da, res
je, od življenja, samega po sebi, ne kaže ničesar pričakovati! Ni dobrodelna
ustanova, da bi darovalo, pomagalo. Daleč od tega, edina zadeva, katero ti, v
vsakem trenutku, zagotavlja, je – konec…
A kljub
temu ne kaže stati križem rok, in zgolj čakati na tisti kaj-bo-prineslo. Ne, po
najboljših močeh se je potrebno truditi početi tisto, za kar veš, da je prav,
tisto, kar utegne, vsaj načeloma, lepšati, izboljševati. In vsakokrat, ko
zastavljaš neko pot, neka svoja izkazovanja, namere, prizadevanja… ne pričakuj
drugega, kot to, da se boš z vso močjo v to podal, sledeč nečemu višjemu,
krepko višjemu od tistega da-mi-bo-dobro!
Če ti
bo uspevalo, potem boš ugotovil, da drugim daješ, rezultate lastnih
prizadevanj, in samega sebe. In to, vedno, terjaj od sebe, dočim – če se,
slučajno, zgodi, da tudi drugi tebi dajejo, potem toliko boljše, čeprav se ti
bo, večinoma, praviloma, dogajalo, da bodo ti drugi odvzemali, jemali, z obema
rokama, ne da bi se, za en samcat hip, ob tem, povprašali, kako njihova jemanja
dojemaš, doživljaš…
Ja,
žal, ne živimo v svetu Človeka, v svetu notranje nuje po
dajati-skupnosti-drugim, pač pa v svetu vsak-sebi, v svetu nagonov, bitij,
opremljenih zgolj s pametjo, in predvsem s sebičnostjo!
Ne,
nihče, pa tudi življenje samo, ti ničesar ne bo dalo! Slednje se ti daje zgolj
v podobah nekih priložnosti, da iz golega »biti« ustvariš neko zgodbo, neko
življenje, da ne o(b)staneš na večinski ravni izključnega obstajanja. Marsikaj
obstaja, a Človek naj bi bil višje razvrščen, na neki razvojni lestvici, od
kamna, trave, živali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar