Pa je
temu res tako? Je res narobe na moji strani, ali…
Napišem,
nekaj, karkoli, in se najde, nekdo, vseeno, ki mojemu zapisu nasprotuje. In
svojo trditev, neko poda. Prav, do tega ima vso pravico, ampak…
Tudi
jaz imam pravico zagovarjat svoje mišljenje, pojasnit, čemu sem neko trditev
zapisal. In tega ne morem narediti drugače, kot da se podam v razlago, ob čemer…
Ob
čemer naletim na užaljenost! In na izhajajoče očitke. Češ da moram vedno imeti
prav, češ da mora sogovornik vedno biti meni v podrejenem položaju, češ…
Oprosti,
sori, in seri, kakor ti je ljubo, ampak:
1. Moje besede, moja stališča se
bijejo s tvojimi! Moja pojasnila se ne bijejo s tvojimi, ker ti sploh ne
pojasnjuješ, pač pa le zapišeš neko (tebi všečno in tvojo) trditev, ki naj bi
jo jaz, preprosto, sprejel. Potemtakem…
2. Če naj bi jaz sprejel tvojo »resnico«, ki mojo
negira, pomeni, da s tem svojim pričakovanjem prav ti počenjaš tisto, kar meni
očitaš – pričakuješ, od mene, da se bom tvojemu mnenju podredil! Da bom lastno
spoznanje zanikal, ovrgel, in tvoje prepričanje sprejel…
Pomeni,
da si (brez slehernih argumentov) ti tisti, ki pričakuje, da bo – imel vedno
prav!
3. V kolikor ne razlikuješ med
bojem-pojasnil, bojem-argumentov, pač pa meniš, da se s teboj bijem, potem, mi
je žal, a v takšnem primeru raje ne hodi na pogovore tja, kjer imajo navado razlagat,
in so to zmožni počet! Raje ostani v krogu, ki verjame in veruje, ki trdi, po
svoje, in je gluh ter slep za trditve, ki njegovim ne ustrezajo!
4. In – v kolikor te moti to, da z argumenti
tvoja prepričanja načenjam, v kolikor tega ne moreš vzdržati, potem… Si
kdaj pomislil na to, da je, za nek resen, potemtakem občim ne-običajen pogovor,
potrebna določena mera zrelosti?!
Pa
– brez zamere, če je moč, a menim, da se da tudi tako (po)gledat na vse skupaj,
kaj praviš?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar