Zahvalno pismo…

Zadnje čase razmišljam, da bi spisal zahvalno pismo. Eno samo. Namenjeno nekemu manjšemu številu oseb, in pretežno eni sami. Da se zahvalim…

 

In bi to pismo lepo zaprl, v ovojnico, ga postavil, nekam, na vidno mesto, in bi tam čakalo, kolikor bi bilo potrebno, pač, da »odapnem«, kot bi Srbi rekli. Da se, po domače, stegnem…

 

Marsikomu bi se zahvalil za potrpežljivost, izkazano s tem, da sem bil prenašan, takšen, kakršen sem. Pa čeprav sem bil do tega marsikoga krepko boljši, in zanj skušal bistveno več, dobrega, narediti, kot so bili do njega dobri vsi ostali, in mu hiteli v dobrobit delovati.

 

Marsikomu bi se zahvalil, ker mi je dopustil biti mu to, kar sem, mu bil. Ne vem, a v neki silni izbiri bi si, morda, celo kaj boljšega našel, od mene, a je z menoj ostal.

 

Marsikomu bi se za pozornost zahvalil, zlasti za tisto, katere nisem bil deležen, ker jo je, kaže, že poprej bilo dovolj, in preveč, da bi se z njo nadaljevalo.

 

A bi, obenem, temu marsikomu tudi olajševalne okoliščine nanizal, in mu razkril, da ga jemljem natanko takšnega, kakršen je, da poznam razloge njegove takšnosti, pa mu ne zamerim. In, ja, eno osebo, edino, bi pa krepko drugače, in bolj izpostavil, v tem pismu. S hvaležnostjo, mojo, kakopak, takšno s krepkim priokusom grenkega…

 

Nekoč, niti ne tako dolgo nazaj, sem mislil, da sem podvojen. Močan do neba, nezaustavljiv, zmožen celo lastno smrt preživeti.

Nekoč sem mislil, niti ne tako dolgo nazaj, da se na nek močan, silovito močan, nelomljiv steber naslanjam, in mi opore ne more umanjkati.

Nekoč, ne dolgo nazaj, sem mislil, da z rokama med zvezde segam, in jih smem ubirati, da z njimi tlakujem, neke dneve in noči, in jutra, ki bodo, vsa, svetlila, vzpodbujala, gradila…

 

Ah, česa vsega nisem mislil, nekoč, niti ne tako dolgo nazaj, in je bilo lepo, takrat, ob teh mislih, in z njimi, pa bi se zahvalil, kakopak, zanje, in predvsem za to, da mi je bilo dano spregledati, in povsem drugačna neka stanja videti!

 

Ne, ne, ne bom pisal, nekega zahvalnega pisma, bodo že notranjosti vseh, katerim bi bilo namenjeno, poskrbele, da bodo neke svoje vrstice zapisale, in to ne v podobah bledenja, pač pa kar za trajno. In ne v ovojnicah, pač pa kar tam, nekje pod kožo, da bo čutiti ostrino sleherne črke. In, ni vrag, da ne bodo, med tem, kar bodo sebi brali, tudi nekega mojega »hvala« občutili!