Veleneumnost (dneva)…

Prebral: »Spoštuj druge, in drugi bodo spoštovali tebe, pa boš lahko, še bolj, spoštoval sebe.«

 

Čemu (vele)neumnost? Preprosto…

 

Kot prvo – najprej je potrebno vedeti to, kaj spoštovanje je, kako se izkazuje, in zlasti – na čem temelji! Eno je namreč upoštevati (obstajanje nečesa, priznavati temu nečemu pravico do obstajanja), povsem nekaj drugega pa spoštovati!

 

Kot drugo – če ne zmorem razlikovati med ne/dobrim, ne/pravilnim, če le-tega niti ugotavljati nisem zmožen, samo v takšnem primeru zmorem »spoštovati« neke druge, povprek, in brez izjem! Ampak, oprosti, jaz, denimo, barabstva, laži, sprijenosti, ničevosti – ne morem spoštovati, kajti ko bi to počel, bi najprej vse povsem enako obravnaval (pomeni, da bi mi poštenjak enako pomenil, kot ne-poštenjak), potem pa bi, s to, enako obravnavo, povsem razvrednotil temelje, na katerih se spoštovanje zbuja, in na njih temelji, pomeni, da spoštovanja, dejanskega, sploh ne bi premogel!

 

Kadar nekaj/nekoga upoštevam, takrat vsemu obstoječemu priznavam pravico do tega, da obstaja v vsej svoji raznolikosti. Kadar nekaj/nekoga spoštujem, takrat sem že na področju vrednotenja, pa razvrščam, razporejam, na neki vrednostni lestvici, tisto/e, kar/ki je/so vredno/i spoštovanja, in tisto/e, kar/ki ni/so!

 

NE spoštujem forme, nekih podob, pač pa zmorem spoštovati VSEBINO, do katere dospevam prek izkazovanj tistega, katerega ugotavljam! Šele naknadno, posledično, lahko spoštujem tudi neko osebo, katera se s spoštovanja vredno vsebino izkazuje!

 

Nikakor si ne želim, da bi me vsakdo, in vsi, spoštoval/i, ker – če me spoštuje baraba, potem v meni vidi nekaj sebi podobnega, to pa jaz, nikakor, ne želim biti. Z drugimi besedami – povsem vseeno mi je, kaj o meni misli neumnost, nepoštenost, sprijenost, ničevost! Še bolje – slabše, kot takšni mislijo o meni, večjo potrditev imam, da pravilno živim!

 

Nikakor ne morem vsakogar, vse, spoštovati, pač pa – redkejši so, tisti, katere spoštujem, bolj moje spoštovanje ustreza dejanskemu stanju na svetu, bolj je spoštljivo, zaresno, večjo svojo trdnost ima.

 

Sebe, da bi spoštoval? Hm… lahko spoštujem svoja ravnanja, izkazujoča v skladnosti z etičnostjo (potemtakem spoštujem etiko, etičnost), in zlahka obsojam (ne spoštujem) tista, s katerimi se drugače, nasprotno izkazujem! Lahko spoštujem tisto, kar sem delal in naredil… v kolikor je bilo le-to izvedeno v okvirih, spet, etičnega.

 

Ne, NE, niti pod razno ne morem spoštovati (povprek) drugih… da bi ti »spoštovali« mene, pa da bi samega sebe bolj »spoštoval«!!!

 

Nagončki, nikarte siliti v »modrovanje«, in v »modrosti«, kajti samo enaki bebci bodo v tem videli – sebi ustrezne, a po vrsti butaste, »resnice«!