Čisto moje bitjece

Vsak dan mi gram živcev pohrusta. Vsak dan me vsaj trikrat ujezi. Vsak dan se mi, zvečer, ko zaspi, izdih olajšanja izvije, po celodnevnem skakanju z njo, za njo, okrog nje, vendar…

 

Je ČISTO bitje. ISKRENO. DOBRO. Je bitje, ki IMA RADO, samo od sebe, samo po sebi, brez slehernih pričakovanj, česarkoli, kar bi v zameno dobilo…

 

In NI pokvarjena. NI sebična. NI preračunljiva. Ničesar takšnega nima, značajsko gledano, da bi ji pripisoval besede, ki se začnejo na črko P. Besede, katere je moč, v njih samostalniških podobah, najti v svetu živali. Ali anatomije. Ali pa zgolj, v podobah pridevnikov, ki o ničemer dobrem ne pričajo, krepko nasprotno. In, ja…

 

Zagrabi jo, pa pride, k meni, me zagrabi, stisne v svojem objemu, mi svoj moja-moja izpove, in tudi poljubček mi, sama od sebe, da. Ne da bi prosil, beračil, pregovarjal.

 

Ja, je moje drobno, ČISTO in DOBRO bitjece. Takšna je tudi njena mama, kadar sme živeti.