Nekoč,
ko sem (še) bil v iskanju svojega doma, katerega, kaže, ne bom našel, sem
dospel na ogled neke manjše kmetije, v neko manjšo vasico, s sila na redko
posejanimi hišami…
Zadeva
je bila simpatična, ampak – že ko sem stopil iz avtomobila, sem na nekem mestu
zagledal možakarja, ki je strmel vame, sedel na nekem hlodu, in se, nenehno,
režal. Svoj nasmeh je razpotegnil od ušesa do ušesa…
Prodajalka
mi je povedala, da je, ta možakar, sosed… s katerim določenih mejnih vprašanj
nima razčiščenih, in – kadarkoli sem, slučajno ali pa namenoma, pogledal tja,
kjer je možakar sedel, vedno sem ga videl sedečega, vame bulečega in z
razpotegnjenim nasmehom. Tudi takrat, ko sem, ob ogledovanju, nekoliko bližje
prispel, in mu dober-dan izrekel, nič, nobenega odpozdrava, le – strmi vame in
se mi reži. Pa če ga nisem dvajsetkrat pogledal, ga nisem niti enkrat…
Ni
dobro, nikakor, kadar nekega takega zagledaš. Ko bi se krohotal, pa da se v
zrcalo pogledam, in preverim, če sem tako smešen…
Takrat
me je preblisnilo. Obstajajo namreč določene ustanove, in v njih določeni, ki
niso ravno najbolj pri sebi. Nekateri med njimi se jočejo, drugi kregajo,
tretji se z neko odsotnostjo izkazujejo… ja, in so tudi takšni, pri katerih,
kadarkoli jih pogledaš, zaznaš njih pogled in nasmeh, od ušesa do ušesa…
Priznam,
možakar je tako deloval name, da je postal eden od dejavnikov, zaradi katerih
se nisem odločil za nakup. Celo zelo pomemben dejavnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar