Slab vzgojitelj...

Svoje otroke sem učil…

 

Da ne delijo z vsakomer, pač pa le s tistimi, ki so prejemanja vredni.

 

Da udarijo, v kolikor jih nekdo udari, pri čemer naj ne udarijo premočno, pač pa le toliko, da zaleže, in da ne udarijo tja, kjer bi utegnili poškodovati.

 

Da ne pozdravljajo, četudi starejših, v kolikor jim le-ti ne odzdravljajo.

 

Da naj se postavijo za tisto, za kar vedo, da je prav, in da se njih oče ne bo šel v šolo z učiteljico pregovarjat, pač pa se bodo, postopno, naučili tega, da je svet pretežno iz krivic sestavljen.

 

Da, učil sem jih…

 

Da se ne odpirajo vsakomur, ker so redki, in še redkejši, ki so njih izpovedi dostojni.

 

Da se zavedajo lastnih značilnosti, odlik, zmožnosti, in da svojih dosežkov ne pripisujejo nekim srečnim okoliščinam.

 

Da naj ne rinejo v ospredje, pač pa da dospevajo tja, kamor se bodo izključno z lastnim prispevanjem uvrščali.

 

Da, še marsičesa sem jih učil, predvsem tega, da ostanejo, do konca, Ljudje, četudi jih bo to teplo, vse njih življenje, po glavi. In, da, ko se ozrem nazaj, na ta svoj uk, pa ko vem, kakšen je svet, takrat ne morem mimo tega, da se znajdem v dvomu, kajti – vem, da sem jih pravilnega, in pravilno učil, čeprav bi bilo bolj prav, ko bi jih popolnoma drugače. Bi bolje prosperirali, v tem hudičevem nagonskem svetu!