Obči »vedo«,
da so pošteni, in dobri. In jim tega njihovega »vedenja« niti ne kaže zameriti,
saj, reveži, niti tega ne vedo, kaj poštenost, in dobrota, dejansko sta, in
kako se izkazujeta…
Dolgo
je že tega, kar je nek Človek drugače ugotavljal, ko je zapisal tisti »dobrota
je sirota«. Domnevam, da je, s tem zapisom, hotel povedati, da – boljši kot si,
do nekih drugih, bolj ti drugi tvojo dobroto, tebe samega, izkoriščajo, kakopak
sebi v prid. In to počno vse dotlej, dokler te ne pripeljejo do spoznanja, da –
je dobrota sirota, da si bedak, ker se daješ, ker skušaš pomagati, ugoditi,
brezpogojno, namesto da bi tudi ti samemu sebi v prid, čeprav…
Kadar
si nenagonsko zastavljen, zasnovan, takrat drugače tudi »ne znaš«, »ne zmoreš«,
in bi se samemu sebi gnusil, samega sebe obsojal, zavračal, ko bi krenil po
poteh vsi-tako-počnejo!
Ja,
dobrota je sirota! Razen v primeru, ko na so-Človeka naletiš, pa hitita, drug
drugemu, dobro početi, dočim…
Pri
živalih pa… verjemi, velikokrat sem preizkušal, v različnih okoliščinah, z
različnimi, ter vedno ugotavljal, da ni bistvene razlike med štiri- in
dvonogimi ovcami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar