»Seveda, da vem…«

Imam srce. Jamčim. V neposrednem in posrednem smislu. Pomeni, da »poznam« svoje srce, pa bi se lahko o njem, denimo, enakovredno pogovarjal s kardiologom…

 

Ja, vem, BUTASTO se sliši, in tudi je, čeprav – na tak način funkcionira običajnost, butasta običajnost. Ima, denimo, psiho, in že so »strokovnjaki« o njej, vse vedo… razen lastne bebavosti ne uvidijo!

 

In, kakopak, »vedo« o človeštvu. Pardon, da bo pravilneje, moram zapisati o »človeštvu«. Saj ja »poznajo« toliko nekih drugih… in jih »poznajo« natanko tako, kot so sosedje »poznali« Brejvika, ki je bil »še včeraj povsem normalen, vzoren član skupnosti«…

 

Kadar ugotavljaš »človeštvo«, ali karkoli drugega, je krepko premalo vedeti nekaj malega o nekem skromnem številu, obsegu proučevanega. Obenem pa je priporočljivo to, da – imaš s čem ugotavljati, ker brez razuma, brez kompleksnega mišljenja, do zaokrožene celote, posledično do ugotovitve dejanskih stanj, nikoli ni moč dospeti!

 

Ko ugotavljam »človeštvo«, moram najprej biti zmožen ugotavljati, zaokroževati v smiselne celote posamičnosti, ki si med seboj nasprotujejo, se med seboj izključujejo, pomeni, da moram znati upoštevati dejstva z več strani hkrati… in ne tako, kot to zmorejo nagonski možgani, ki v nekem trenutku upoštevajo samo eno plat, pomeni, da enostransko ugotavljajo… v nekem naslednjem trenutku pa (samo) neko drugo… zato se tudi sučejo malo sem, malo tja, pa nikoli do nekega konstantnega, vzdržnega, dejstvom ustreznega mnenja ne morejo dospet!

 

Potem je nujno, ne samo priporočljivo, da poznaš vse obstoječe svetove: svet Človeka (Homo Sapiensa, razumskega bitja), svet človejakov, svet živali, svet rastlin, svet tvarin! Da, Narava je vsem enake zakone, zakonitosti predpisala, in samo s širšo, čim bolj obsežno primerjavo je moč do upoštevanja vrednih ugotovitev dospeti!

 

Potem je priporočljivo, da neka spoznanja ugotavljaš znotraj različnih okoliščin, pa da vidiš, kaj je tisto, čemur je moč stalnica reči. Kajti samo stalnice, nič drugega, o nekih vsebinskih opredelitvah pričajo, in s tem tudi pojasnjujejo, vse, in vsako posamičnost!

 

In – ko ugotavljaš »človeštvo«, takrat je neizogibno primerjati ne samo neke znance, sosede, prijatelje in predvsem »prijatelje«… pač pa vse, kar pod tem nazivom biva na planetu, ja, tudi neka džungelska plemena, celo takšna, kakršna so nedavno tega odkrili, v njihovi »kameni dobi«, njih običaje, izkazovanja…

 

Bolj kot greš v širino, bolj boš do dejstev dospeval. Če, kakopak, imaš s čem dospevat!

 

Absurd, gromozanski, je dejstvo, ki ga lahko takole zapišem – vsi so »razumni«, obenem pa ničesar NE razumejo!