Izrečem, zapišem…

Izrečem, zapišem, izdiham, izpiham,

rokave zaviham, pa spet gre nek čas,

se zdi, za korak vsaj, da malo manj niham,

da malo manj sence leži čez obraz…

 

In že bi pospravil, in že bi zastavil,

pospravit ne da se, zastavit ni kam,

pa znova besedo k besedi bom stavil,

tako zgolj, kot zmorem, tako, kakor znam…

 

Izlivam, v besede, le sebe, pregrešno,

sem, kakršen sem, tu mi ni pomoči,

pa včasih še žalostno zlahka je smešno,

ko up iz brezupa si išče poti…

 

Izrečem, zapišem, izdiham… do vraga,

belina me golta, nič drugega ni,

četudi se trudi, prav nič ne pomaga,

še kančka, neznatnega, ne odloži…