Trepetavo

Drsi, kot drsalec prek vodne gladine,

lahkotno, igrivo, v odsevu neba,

postane, za hipec, morda, da spet šine,

in v notah neslišnih se plesu razda…

Kot dlan, ki gladeče se komaj dotika,

v tihoti poraja ščemeče toplo,

ko črte za hipec do večnosti slika,

da kakor studenci brzeč poteko…

In riše, in pleše, in sonce vabeče

drhteče razdaja življenju se v dlan,

zdaj radost kipečo, zdaj solze skeleče,

kot zlagajo zgodbe oblaki v dan…

So mnoge se v časih neštetih nabrale,

čakale na jutra, na čarne noči,

da bodo nemirne se v igro podale,

še preden jim glas v nepovrat onemi…

Vprašanje se najde, če so se trudile,

ko jele drseti so v igro besed…

Mar so se cvetlice kdaj v mukah znojile,

ko so trepetavo razlivale cvet?