Čemu bude željam se sanje,
da up po soncu
zadiši,
ko zvodeni v
povsem vsakdanje,
prav vse, kar pade
med ljudi!
Čemu vetrovom čar
napeva,
čemu vse zvezde
prek neba,
kjer svet vrti se
v polna čreva,
tam ni duha, tam
ni srca!
Je zgolj praznina,
tam, ki šteje,
in vsak odklon že
zaboli,
v imetju se
življenje greje,
z imetjem tudi
izpuhti...
Čemu bude željam
se sanje,
ko pa je svet
zgolj kup gnoja,
na njem, kdor z
zvezdnih trat ne žanje,
vse v lastnem
blatu potepta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar