Bojda
sem bil, vsaj do takrat, edini pleničkast drobiž, katerega je, poleg lastnega,
v svojem naročju pestoval…
In mi
je, tri desetletja po tem pestovanju, dejal: Uroš, s tvojim očetom, s teboj, se
prijetno počutim.
Bil je
preveč viden, in preveč liberalen politik, v prejšnji državi, pa ga je doletel
zaključek politične poti v podobi dolgoletnega hišnega pripora. In ne bom
pozabil, kako sem ga, tu in tam, skupaj z očetom, ki se je tudi politiko šel,
obiskal. In kako je, vselej, »karal« očeta, češ – čemu prihajaš, ko ti utegne
škodovati?!
Zaprt,
prostorsko omejen, pravzaprav malodane od vsega sveta povsem zapuščen,
nemoderen, pozabljen. Čeprav, po srcu, topel, čeprav je verjel v tisto, kar je
počel, čeprav… so na njegov račun, in z njegovo zgodbo, krepko kasneje, ko je
že »varno« bilo, mnogi »prijateljevali«, in skušali s tem »prijateljevanjem«
sebi (tudi politične) točke pripisovati.
In me
je obiskal, takrat, po treh desetletjih. On mene, čeprav je premostil povsem
enako razdaljo, kot bi bila tista, ki bi obisk v obratni smeri vodila. Vendar –
ko sva se srečala na »nevtralnem« terenu, je bil on tisti, ki je tako odločil…
kakorkoli že, on je obiskal mene, ki sem bil, takrat, kljub svojim tridesetim,
povsem navaden cucek, smrkavec, napram njemu. Ne le po letih, predvsem po
življenju, po izkazanem v njem. In – nisem bil smrkavec zanj, pač pa z mojega
zornega kota.
En
izmed utrinkov časa, mojega, ki me, še sedaj, toplo poboža, v spominu, četudi
nekoliko grenko, boleče. En izmed utrinkov, kakršni življenje pravzaprav
tvorijo, da je moč čas, ki ga preživiš na tem planetu, kot vrednega
obravnavati. Ki so, meni, neprimerljivo bolj pomembni od tega, če bom imel
sosedovemu enakovreden avto…
Ni komentarjev:
Objavite komentar