"Etičnost" nagonskih

Kadar iz ust nagonske večine poslušam o etiki (etičnosti), mi gre na bruhanje! Nagonska bitja, vsa, po vrsti, od prvega do zadnjega, je namreč narava zastavila na način, da ne razpolagajo z enovito zavestjo (posledično tudi ne z enovitim zavedanjem – o tem sem že, ko sem vlekel primerjavo med tovrstnim izkazovanjem nagonskih bitij, na eni strani, in izkazovanjem sicer razumsko zastavljenega bitja, človeka, vendar težko psihično obolelega = dobro v obče kalupe umeščenega, na drugi strani), zaradi česar objektivno NISO zmožna celovitega vpogleda v določene vsebine, celo v tiste ne, ki se jim »nahajajo pred nosom« in jih je moč čutno zaznavati (vse, ampak res vse obravnavajo po sistemu črno-belo!). Zaradi navedenega tudi so nagonska (nerazumska), zaradi tega se tudi izkazujejo po načelu pogojnega refleksa, na način, ki naj bi bil, v nekem, danem trenutku, najbolj primeren zanje (njim), potemtakem najboljši za to, da bi – ZASE (čim bolje) poskrbeli, pa…

Če okoliščine narekujejo možnost žretja, takrat je žretje na vrsti (pomisli, kako lepo so »legli« razni certifikati, s katerimi je bilo zastavljeno uničevanje tistega, čemur pravimo državno gospodarstvo, malodane ni bilo slišati nobenih pripomb, kaj šele ugovorov!), če narekujejo nujnost bega, takrat se izkaže bežanje, če pa te okoliščine »stisnejo v kot«, in nimaš (več) kam (z)bežati, in si postavljen pred dejstvo da »nimaš česa izgubiti« (potemtakem lahko samo pridobiš), takrat pa nastopi celo zoperstavljanje okoliščinam (grožnjam), odpor, upor, branjenje (lastnih interesov).

Da bodo moje trditve nekoliko bolj razumljive, poglejmo najprej o tem, kaj to etično ravnanje (etičnost) sploh je.

V prvi vrsti je etika (etično ravnanje) usmerjeno navzven (torej ga izkazujem v odnosu do nekoga drugega, in le posledično v odnosu do samega sebe), njen cilj pa je – omogočanje normalnega (ne »normalno« običajnega) sobivanja.

Potemtakem etično ravnanje izkazuje prizadevanja za dobrobit nekoga drugega, in ne »mene« samega. In se kaže na načine, da se samemu sebi, »svojim« zahtevam, pričakovanjem, odpovedujem (izključno) za to, da nekomu drugemu omogočim, da bo tudi on lahko udejanjal svoje želje (potrebe). Pomeni, da govorim o UVIDEVNOSTI, ki je izrazito nasprotje sebičnosti, ki se (na temelju /nagonskega/ merila, da je pomembno tisto, kar meni šteje, da je pravilno in dobro samo tisto, kar meni koristi, ugaja) izkazuje na vsakem koraku, in pri slehernem predstavniku nagonskega življenja.

Dobro, da se nekaj »etičnega« ravnanja celo naučiti, in se da »etično« tudi izkazovati, takrat, kadar »mi« je dovolj dobro, da zlahka prenesem (lastno) žrtvovanje, pa še nekomu drugemu odstopim drobtinico z lastne mize, vendar – prave podobe (česarkoli, kogarkoli) je moč ugotavljati izključno takrat, kadar se neka posamičnost znajde v brezkompromisnem položaju, pa – ne moreš trditi, da je lev nek jagenjček, neka nezver, samo zaradi tega, ker sit, z nabito polnim želodcem počiva v neki globoki senci, medtem ko, tik ob njem, ostala življenja v miru živijo lasten čas, pač pa o tem, da je lev (še kako) zver ugotoviš takrat, kadar se IZKAŽEJO POTREBE po tem, da se v svoji PRAVI PODOBI IZKAŽE, torej takrat, ko ga ogroža bodisi lakota, bodisi katerakoli druga grožnja. Potemtakem: seveda se zmorem naučiti, da ne smem priti v trgovino, vzeti neko stvar in oditi z njo, ne da bi poravnal račun, vendar – ko zmanjka elektrike, denimo, v (vele)mestu, takrat tudi naučeni razbijajo izložbena stekla, vdirajo v trgovine, kradejo, po sistemu »saj nihče ne gleda, me nihče ne vidi«.

Resnično, etično NI tisto ravnanje, ki se izkazuje v strahu pred posledicami (pred kaznijo), katere boš NEPOSREDNO NA LASTNI KOŽI občutil, v kolikor boš nekaj zagrešil, pa za takšno »etičnost« potrebuješ navodila, omejitve, zakone, policijo, sodnike in, posledično, podobe kaznovanja, pač pa je etično SAMO TISTO RAVNANJE, ki ga izkazuješ v strahu, da boš NEKOMU DRUGEMU NEKAJ SLABEGA NAREDIL, da boš nekoga drugega prizadel, ga ogrozil (res je, pride tudi do tega, da ugotavljaš o tem, da se »zase bojiš«, vendar se ta strah izkazuje izključno kot posledica, torej posredno, in ne v podobi strahu pred tem, da te bodo kaznovali, neki drugi, pač pa v podobi občutenj, skozi katere ugotoviš, da ti za nekega drugega ni vseeno, da te prizadene, če si »grd« do njega, da, v bistvu, samega sebe /s svojo slabo voljo, z jezo nase/ kaznuješ zaradi tega, kar si naredil). Pomeni, da cilj etičnega ravnanja ni »jaz in ugodje moje riti«, pač pa, nasprotno, »on/a/i in njegovo/njihovo ugodje /iz katerega, posledično, kot »stranski produkt«, izhaja tudi moje zadovoljstvo, porojeno iz zadovoljstva teh, nekih drugih/«!

In – v kolikor si samemu sebi zakon(odajalec), policaj, sodnik, kaznovalec, potem ne potrebuješ nekih zunanjih omejitev (in omejevalcev), potem zakonov (kot omejitev), v kolikor so skladni s temeljnimi načeli etike, ne pojmuješ kot nekaj slabega, kot nekaj, kar te skuša omejevati, pač pa kot nujno zlo, ki obstaja izključno zaradi tistih, ki ne zmorejo – samoomejevanja (tega, da bi sami sebe, svojo nagonskost o/brzdali), medtem ko se tebi zdijo omejitve, zapisane v taistih zakonih, povsem normalne, samoumevne!

Za to, da zmoreš etično, potrebuješ enovito zavest, potrebuješ razum (s tem tudi zmožnost abstraktnega mišljenja, kajti, da ponovim, razum je sočasna zmožnost abstraktnega in konkretnega mišljenja), kajti šele na osnovi omenjenega lahko dospeš do stanja, v katerem se (v celovitem smislu) zavedaš okoliščin (ki se na različne načine izkazujejo), da se zavedaš samega sebe, lastnih ravnanj (da, nagonsko zastavljena bitja se niti samih sebe ne zavedajo, tega, da se izkazujejo v popolnoma različnih podobah, z različnimi »obrazi« - ne, to NI hinavščina, to ni lažnivost, to je zgolj pamet, odsotnost zavedanja /tudi o samem sebi/, ODSOTNOST RAZUMA!) in da se odzivaš, na te okoliščine, na načine, ki o konstantnosti tebe samega govorijo, torej o tem, da si načelen, v vsakem trenutku prepoznaven (z enim samim »obrazom«). Pomeni…

Če me zares moti povzročanje škode, potem ne bom sočasno »tulil na nekoga svojega, ker je premočno zaloputnil z vrati, le-ta pa se, zaradi loputanja kvarijo«, obenem pa (do konca odprt) pokrov na zabojniku za smeti (ki je skupen, v solasti večjega števila stanovalcev nekega, npr., stanovanjskega »bloka«) s truščem spustil v njegov ležeč položaj (do stanja zaprtosti zabojnika), ker se mi, preprosto, ne da toliko časa nameniti temu, da bi, z nogo, počasi in z občutkom popuščal pritisk na (vzvodno) ročko, s katero dvigam/spuščam taisti pokrov (kajti – tudi treskanje s pokrovom taisti pokrov uničuje, mu krajša življenjsko dobo, posledično TUDI MENI hitreje približuje čas, ko bom moral seči v denarnico in prispevat za nov zabojnik, da o tem, da s povzročanjem hrupa izkazujem svojo popolno neuvidevnost do sostanovalcev, do njihove pravice po »miru«, ne govorim… potemtakem – če sem zares etičen, potem me škoda, ki jo drugemu povzročim, BOLJ BOLI kot škoda, ki jo povzročim samemu sebi! Pa – ozri se krog sebe, in ugotovi, koliko jih poznaš, ki se na tak način izkazujejo!

Seveda, tudi nagonski »vedo« vse o etičnosti, »vedo«, kaj vse je potrebno, da je moč »normalno« sobivati, a to »vedo« samo v besedah (in še to le delno, kolikor jim pamet, in naučenost, dopuščata), in samo takrat, kadar se osebno ne čutijo ogrožene. Ko pa začutijo strah, pred nečim (nekom), pred čemerkoli, takrat njih »etičnost« dobesedno izpuhti, takrat se izkazujejo v podobah ogroženega leva.

Če ne verjameš, potem se zamisli o tem (domnevam, da si to tudi opazil, v kolikor spremljaš tisto, čemur pravimo »javno mnenje«) koliko »strpnosti« je v ozračju takrat, kadar se o »reševanju beguncev« pogovarjajo v času, ko so begunci še daleč, in koliko je nestrpnosti takrat, ko se begunci pojavijo »pred vrati«. Domnevam, da si tudi sam ugotovil porast nestrpnosti, krepek, v slednjem primeru (in pa - tudi »razpravljanje zgolj« o tem, kakšne okoljske, finančne… posledice bi utegnilo imeti sprejetje omenjenih, v odnosu do države, s tem, posledično, do »nas«, do slehernega v njej živečega posameznika ter predvsem do »mene« in »mojega« nezdravega, celo bebavega strahu pred neznanim, so – uvod v nestrpnost, so že lažje oblike nestrpnosti, kajti – kadar nekomu zares želiš pomagati, takrat se ne meniš za morebitne škode, ki jih boš, zaradi izkazane pomoči, sam doživel!).

Kam je izginila vsa morala, se sprašuje, v težkih časih, občost!

Katera morala, tista večinska, katere sploh ni, ali tista (krepko) manjšinska (morala pre/redkih posameznikov), ki v norih, večinskih časih niti do besede ne pride (kaj šele do tega, da bi smela uspešno delovati, v podobi izboljševanja občih razmer)?!