Imel
sem učiteljico, dolgo nazaj, ki je bila res prava, tipična učiteljica, in je,
kakor dobro naučen papagaj, ponavljala (potemtakem učila) natanko o tistem, in
tako, kar (kakor) je bilo zapisano v učbenikih. Dobro, imela je pomanjkljivost,
po vprašanju tipičnosti, pa je znala prisluhniti... za razliko od (krepke)
večine ostalih učiteljic, učiteljev, ki tovrstne spretnosti niso premogle(i).
Bil
sem, očitno, na slabšem, v primerjavi z občestvom, že zarana, kajti – obsojen sem
bil na nek TV sprejemnik, ki je bil povsem nestandarden, in ni »poneumljal«.
Nasprotno, imel je tisti stikali, najpomembnejši, stikalo za izbiro programov
(ki so bili takrat, resda, v bolj bornem številu ponujani), in stikalo, na
katerem je pisalo »izklop«. Pomembno stikalo, omogoča odločitev o tem, ali te
bo sprejemnik »poneumljal«, ali pa boš raje kaj drugega počel… kot se pustil »poneumljat«.
Že na
začetku sem zastavil previdno, napram omenjeni učiteljici, kajti že takrat mi
je bilo razumljivo to, da naj bi učiteljsko mesto delovalo tudi na temelju
avtoritete, s katero naj bi bila izkazana razlika med učečim in učečim se. V
nasprotnem, ko te avtoritete ne bi bilo, bi že takrat izkazovali enaka »demokratična«
stanja, znotraj katerih ni pomembno kdo je kje, kaj je naloga učitelja in kaj
učenca, skratka, bi že takrat vladalo stanje, v katerem je povsem vseeno kdo
komu vsiljuje svoja prepričanja, tako in tako se le-ta vrtijo znotraj –
neumnosti.
Pri
prvem primeru, in drugem, sem počakal, da je minila (šolska) ura, se diskretno
približal učiteljici in ji dovolj tiho povedal, da vsebina, o kateri je
razlagala, ni povsem na mestu, vsaj po tistem ne, kar sem videl znotraj
določene, poljudnoznanstvene seveda, oddaje, ali po knjigi, katero sem prebral.
In je prisluhnila ter me povabila v svoj kabinet, bodisi v času glavnega
odmora, bodisi po pouku.
Tam, v
njenem kabinetu, sva se pogovarjala o predmetnem, posredoval sem ji razlago, do
katere sem dospel izven šole, in vselej, ampak res vselej sva zaključila z
njenim »bom preverila«.
Kakorkoli
že, postal sem nekakšen njen barometer, tudi v vseh nadaljnjih letih, v katerih
sva bila razporejena na dva, povsem različna, pola, ona na učiteljskega, jaz na
učečega se. In je vsakič, kadar je »padla« neka pomembnejša razlaga, pogledala
mene, pa – če na mojem obrazu ni zaznala tistega »o, groza, kakšna neumnost«,
potem je bilo v redu, če pa je, takrat pa… niso bili pretirano številčni,
takšni primeri, le tu in tam so se pripetili, a v vseh sva zaključila v kabinetu
in s tistim »bom preverila«. In je, preverila, celo tako uspešno je to
naredila, da je »lastno« učenje spremenila ter uradni, po učni vsebini zapisani
inačici, pridodala (času, spoznanjem, logiki) sprejemljivejšo razlago.
Zadovoljen
sem bil, ko sem zaključil obdobje tistih let, za katera sem se odločil, da se
bom v njih podal v učenje. Ena prvih misli, ki se mi je porodila, ob zaključku
teh let, je bila »nič več bedakov«, čeprav…
Takrat
me »skupnost« še ni tako iritirala, niso me, vsaj konkretneje ne, zanimale ne
politika, ne ekonomija, ne pravo… niso me zanimale vsebine, o katerih sem nekaj
malega vedel, in pri katerih sem z gnusom obravnaval marsikatero ravnanje, o
katerem informacija me je dosegla bodisi prek TV ali radijskih poročil, bodisi
prek časopisa, ravnanja, ki so bila, takrat, še obravnavana kot odstopanja od
običajnega, za razliko od današnjih, »demokratičnih« izkazovanj, seveda.
In sem
si vzel kratek čas za oddih, in sem ta čas porabil z delom prek študentskega
servisa. Sledilo je služenje vojaškega roka, nato iskanje zaposlitve…
Ja, in
ko sem, relativno hitro, našel, to, zaposlitev, ko sem, z njo, postal reden
član določenega okolja, in se začel soočati s stvarnostjo na drugačen način,
kot poprej, sem dokaj hitro spoznal, da tisti »nič več bedakov« ne traja dolgo.
Pravzaprav dejansko sploh ne traja, le – v kolikor se slepiš, takrat ne vidiš
tistega, kar bi moral videti, in kar naj bi te (z)motilo; v kolikor sodiš v
povprečje, takrat ti je, itak, neumnost nekaj povsem normalnega, običajnega,
samoumevnega; v kolikor se ne slepiš, obenem zmoreš dojemati, takrat pa si
prisiljen naučiti se – živeti znotraj neumnosti!
»Javna
beseda« je kruta preverka, te naučenosti. Začela se je z raznimi »pismi bralcev«,
se razbohotila v mnogih »kolumnah«, tudi člankih, utrdila se je v »kontaktnih«
oddajah, potem pa jo je povsem razneslo, z uvedbo (svetovnega) spleta, pa…
Kakorkoli
že, dejstva so dejstva, mimo njih ne gre, z njimi je pa nekoliko lažje, če jih
upoštevaš natanko takšna, kakršna so. In vsaj po vprašanju tovrstnega soočanja
z bebavostjo imaš moč odločanja, pa – prenehaš gledat (poslušat) poročila, brat
časopise, glede spleta pa se naučiš, da je bedak na teden popolnoma dovolj,
celo preveč.
Živim v
svetu naučene neumnosti, v svetu, v katerem je formalno »znanje« merodajno, saj
tisti, ki ga »obvladajo«, ne zmorejo izkazovati distance, ne zmorejo (logično)
presojati o tem, če to, »formalno« znanje, zdrži, v praksi, v življenju. In jim,
kakršni so, niti tista povsem preprosta spoznanja, o katerih so se učili, se
jih, bojda, celo naučili (na primer neke temeljne razlage o vsebinah, katere bi
zmogli, ko bi jih radovednost in dvom uspela povleči, sami preveriti, kjerkoli,
kadarkoli), prav nič ne pomagajo! Kako bi jim, ko pa so… kot pijanec, ki nima
samega sebe (zmožnosti, da bi suvereno hodil), pa se mora plota držati (da
sploh kamorkoli pride)!
Dobro,
da, vsaj tu in tam, zamenjajo učbenike. In da, zahvaljujoč temu, občestvo vsaj
kaj novega izve, se nauči, da dobi neke nove plotove… o katerih pa je zmožno
presojati natanko toliko, kot o starih, nič!
Ja,
učenja, učbeniki, učitelji, in (na)učenost… popolnoma nepotrebno razmetavanje
časa, energije, sredstev, celo škodljivo, kajti ta »naučenost« je kakor (zelo
visoka) pručka, na katero se povzpne (odrasel)
palček, meneč, da je »boga za brado zagrabil«, da ve, da zmore! S pručko so pa
težave, ko se, v življenju, spodmakne, takrat…
Ne, ne,
bi povsem zadoščalo nekaj let »izobraževanja«, pa še to bi moralo biti
usmerjeno v neke povsem tehnične vsebine, in v ročne spretnosti. Vse ostalo je
zaman. Zaman! Povsem zaman! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar