Obstaja
potreba, med vsemi ostalimi, katero bi lahko poimenovali “potreba po
izražanju”. Dalo bi se sicer tudi drugače, poimenovati, to potrebo, pa, namesto
besede “izražanje”, uporabiti, denimo, besedo “(samo)izpovedovanje”, a,
kakorkoli že, dejstvo je, da “nekaj” malodane sili iz notranjosti na plano, in
s tem, ko na plano tudi dospe, porodi občutke, katere življenje potrebuje, za
lastno lažje, uspešnejše živetje.
Pojasnim,
nekoliko drugače. Pa, za primer, vzamem čutenje, denimo, jeze. Ko si slabe
volje, takrat nisi najbolj učinkovit, ta, slaba volja te, dobesedno zavira, v
kateremkoli tvojem početju, obenem pa te vodi na način, da “preko volje” počneš
tisto, kar počneš, da se, v bistvu, znašaš nad predmetom lastnega početja,
ker...
Čutenja so
čudna zadevščina, ne samo, da se neizogibno porajajo, celo potrebo čutijo po
tem, da se izkažejo, izkazujejo! In v kolikor tej njihovi potrebi ne ugodiš, v
kolikor ji ne dopustiš tega izkazovanja, pač pa ga, nasprotno, zadržuješ, ga
(tozadevno) onemogočaš, ga (po)tlačiš v sebe... takrat delaš hudo napako,
kajti...
Vse, ampak
res vse, kar krene, mora nekam iti, in nekam dospeti. Tudi čutenja krenejo, in
tudi gredo, in tudi dospevajo, pa - v kolikor jim ne pustiš, da se izkazujejo
navzven (na omikan, “civiliziran”, etičen način, kadar so takšna, da so
negativno nastrojena, in na svobodnejši način, v kolikor so v sreči kipeča, pa
bi se takšna, lepa, dobra, svetla tudi z nekimi drugimi podelila), takrat se,
nujno, izkazujejo navznoter. In splošno znano je dejstvo (upam vsaj, da je
znano, četudi nerazumljeno), da konstantno zadrževanje, na primer, jeze,
pripelje, niti ne tako težko, do - “čira” na želodcu (če govorim o fizičnih
poškodbah), ali pa do nenadnega, nepričakovanega izbruha besa (po/bes/nelost je
tako in tako čustveno stanje, v katerem besneči nima nadzora nad samim seboj,
in večja kot je “količina” te, nakopičene jeze, večja je neprištevnost tistega
jezečega se... če govorim o psihičnih poškodbah).
In povsem
enako je z vsemi (ostalimi) čutenji (čustvovanji), tudi z žalostjo in veseljem.
Preprosto, če želijo živeti svoj namen (ta čutenja), potem se morajo
izkaz(ov)ati! Kljub butastim “družbenim normativom” (oblikovanim po “pameti”
večinske neumnosti!), ki zapovedujejo zadrževanje, neizkazovanje čustev pri,
tozadevno, (do)z(o)reli populaciji (namesto njih obvladovanje, na način, kakor
je, preprosto resda, a kljub temu, pojasnjeno v prejšnjem odstavku).
Kadar te
žalost preveva... mar ni, takrat, vsaj za odtenek lažje, v kolikor se zmoreš
(nekomu) izpovedati, doživeti nek objem, ne nazadnje, v kolikor smeš iztočiti
(vsaj del) pritiska, ki ga žalost v tebi poraja, v podobi solza? Kadar si
vesel, mar ni veselje lepše, bogatejše, glasnejše takrat, kadar ga podeliš s
tistim(i), ki ti “nekaj pomeni(jo)”?!
Glasba je, v
svojem prvobitnem namenu (četudi ni porojena s tem, da bi bila čemurkoli
namenjena, pač pa se je porodila sama od sebe, prav kot oblika izkazovanja,
izpovedovanja čustev!) zgolj in samo - ena od oblik omogočanja čustvom, da
zares (za)živijo (s tem, ko smejo dospeti na plano)! Potemtakem je glasba v
prvi vrsti potreba tistega, ki se (prek nje) čustveno izkazuje, je samoizpoved,
je, ne nazadnje - samoolajšanje potrebe po “spustiti iz sebe tisto, kar
navznotraj kipi”. S časom je postala, žal, predvsem način služenja, usmerjena v
zabavo (kratkočasenje) tistih, ki, praviloma, niti ne zmorejo dejansko podeliti
čutenja s tistim, ki lastno čustveno izpoved podaja! Zdaj pa takole...
V kolikor
želim “korektno” zabavati poslušalstvo, potem moram imeti do vseh enaka merila.
In, da bi ta merila dosegal, v glasbi, moram vsako pesem vedno odpeti na enak
način! Potemtakem, da bi bil zmožen to doseči, potrebujem ustrezna pravila,
napotke, potrebujem note, notne zapise, v okviru katerih bom lahko, vedno in
kadarkoli, povsem obrtniško posredoval zvoke, ki niso več izkazovanje čutenja
glasbenika, izvajalca, pač pa so, povsem preprosto, nek obrtni izdelek, neka
puhlost, so - umetni, nepravi, lažni biseri! Z drugimi besedami...
Mar žalost
(ali veselje) vselej občutiš na enak način, na isti stopnji intenzivnosti? Ne,
zagotovo veš, da temu ni tako, pomeni, da si enkrat bolj (ali manj) žalosten,
vesel, kot drugič, pa...
Če je glasba
(igranje, petje) podoba (samo)izpovedovanja, potem tudi to, samoizpovedovanje,
neizogibno sledi (bi moralo slediti) “velikosti”, intenzivnosti čutenja... ne
nazadnje, če sem malo jezen, zakolnem, če sem bolj, takrat, morda, že v stol
brcnem (tega sicer ne počnem, nimam tako visokega pragu bolečine, in tudi ne tako visokega, v smislu odnosa do okolja, a le za primer)... če sem malo žalosten,
takrat me že neka prijetna stvar hipoma spravi v boljšo voljo, če sem bolj, je
potreben večji dogodek (trud, včasih celo napor)... če sem malo vesel, takrat
si požvižgavam, sem nasmejan, če sem bolj, takrat sem zelo zadovoljen, če se mi
neko ljubo bitje v objemu znajde (da me, od samega veselja, ne “razžene”)... pa
- mar naj ne bi bilo tako tudi pri glasbi, če že je oblika (samo)izpovedovanja?
Mar naj ne bi bila iskrena (v podajanju), ne pa izumetničena, obrtniška, po
notah (strogo) zapovedana... potem pa poslušaš neke tožne viže, obenem gledaš
bebasto režeče se obraze (zadovoljne, ker so ujeli trenutke pozornosti
občinstva, ali, uh, celo, TV kamer)?! In - mar ne bi moral (eno in isto) pesem
takrat, ko si manj (karkoli v čutenju) drugače (manj poudarjeno) izkazovati
(zaigrati, zapeti), takrat pa, ko te bolj daje, spet drugače (bolj intenzivno)?
Ni komentarjev:
Objavite komentar