Ko sem
leta 1990 pisal o brezposelnosti, in o njenih negativnih učinkih, ne samo za
posameznika, za odpuščenega oziroma brezposelnega, pač pa tudi, ali predvsem, za
sobivanje kot tako, za državo kot celoto, je bil edini »uspeh« mojega pisanja
ta, da – je bilo objavljeno. Tedaj, priznam, še nisem vedel, s kom imam
opraviti. Dobro, zavedal sem se, da neke pretirane bistroumnosti na drugi, »poslušalsko-bralski«
strani, ni, dočim danes vem, da je popoln absurd o kakršnikoli umnosti
govoriti, kadar beseda na večino nanese.
Četrt
stoletja kasneje je prišlo do tega, da se je začelo krepko izkazovati tisto, o
čemer sem zapisoval. Ker se je, enostavno, moralo začeti, ker tako potekajo
naravne zakonitosti, posledično tudi družbene (le kaj je družba, kaj je
sobivanje, kot skup naravnih bitij, ki se izkazujejo po – naravnih zakonitostih,
potemtakem povsem predvidljivo… tistemu, kakopak, ki te zakonitosti pozna, razume).
Brezposelnost
ni samo negativno stanje za posameznika, za brezposelnega, daleč od tega, krepko
večji je njen (negativen) učinek na celoto, na skupnost potemtakem. Poglejmo,
čemu…
Še pred
tem pa dva pripisa.
Prvi:
ta država je že zastavila povsem NEUMNO, potemtakem se je kot nezmožna
uspešnega obstajanja izkazala še preden je sploh nastala! Čemu tako trdim?
Preprosto: v boju za njeno priznanje (v bistvu pa je šlo izključno za
udejanjanje prevlade določenih ideološko-političnih krogov ter, ni tako
zanemarljivo dejstvo, za to, da bi posamezniki dospeli do svojih »njivic«), so
padale številne obljube, zagotovila, od tistih, ki so se na privatizacijo
nanašala, prek obljub o predani pripadnosti (tistim, kakopak, ki bodo pri
priznanju pomagali), do vračila – marsikdaj tudi le tozadevnega – cerkvenega premoženja…
in vse te obljube so dobesedno silile v podrejen položaj, napram večjim in
velikim, so, v bistvu, že takrat preprečevale sleherno govorjenje o
suverenosti, neodvisnosti, samostojnosti… države! In, mimogrede, vsega
naštetega država še danes nima (kako boš neodvisen, samostojen, suveren, ko pa
niti osnovne ekonomske neodvisnosti ne moreš izkazati?! Kako boš suveren, ko pa
niti za lastne meje ne moreš izpričati, do kod segajo, kje potekajo, pa niti
tega ne veš, kje si pristojen izvajati lastno državnost?! Kako boš suveren, ko
pa se klanjaš, v zunanji politiki, je ne izkazuješ v podobah suverenega
sprejemanja odločitev?! Kako boš suveren, ko pa niti lastne valute ne premoreš,
da bi ji, samostojno, vrednost opredeljeval?! Da, vse našteto je uradno, torej
v teoriji, opredeljeno v podobi predpogojev suverenosti, in odsotnost vsega
tega, v praksi, le o »umnosti« raznih domačih »strokovnjakov«, »politikov«,
občestva govori!
Drugi:
veliko bo pripisov, sproti jih bom zapisoval, v lažje razumevanje, pa upam, da
ne bo zaradi tega onemogočeno sledenje »niti« zapisovanja osnovnega.
VSAKO
nenadzorovano, večje odpuščanje delazmožne populacije JE ŠKODLJIVO (tudi) za
državo! VSAKO! Tudi takrat, kadar država gospodarstvo ohrani v svojih rokah,
kaj šele takrat, kadar ga bodisi odproda, bodisi likvidira, kot
nedobičkonosnega! In Slovenija je zastavila prav v tej smeri, v odprodajo
(bolje: v razprodajo – tudi v primeru certifikatov, ki so, v veliki večini,
končali v »tujih« rokah) in v likvidacijo. Škodljivo je, takšno odpuščanje,
tudi takrat, kadar država obdrži gospodarstvo v svoji lasti, a, namesto fizične
delovne sile, uvede mehanizacijo, avtomate, in, s tem, zmanjša stroške
poslovanja (ampak res samo poslovanja posameznih podjetij!), na drugi pa bodisi
ohrani, bodisi celo poveča produktivnost, in s tem tudi rentabilnost in/ali
dobičkonosnost poslovanja! Zakaj tako trdim? Preprosto, zaradi sledečega:
1. Kadar delazmožen postane
brezposeln, takrat se mu, neizogibno, občutno zniža kakovost (njegovega)
živetja. Ni ga (socialnega) nadomestila, ki bi bilo v takšni višini
izplačevano, v kakršni je izplačevana plača. Potemtakem brezposelnemu, ko
poravna obveznosti, izhajajoče iz vsega, kar potrebuje za samo (fizično)
pre/živetje, ostane manj denarja na razpolago, kot mu ga je ostalo prej, ko je
prejemal plačo! Pomeni, da si, s tem preostankom, ne zmore »privoščiti«
marsičesa, kar si je prej lahko. Obenem pa, po drugi strani, ima brezposelna
oseba na voljo veliko, krepko več časa, v katerem (ker, običajno vsaj, ni
tvorna) nima česa početi. In znano je, da »kadar nimaš česa početi, takrat
počneš neumnosti«!
2. Ker pade kakovost živetja, tega
brezposelnega, posledično naraste njegovo nezadovoljstvo (nad lastnim
živetjem), in to, naraslo nezadovoljstvo, neizogibno vodi najprej v poslabšanje
psihičnega stanja, nato tudi fizičnega, pomeni, z drugimi besedami, da brezposelnost
pomeni tudi naraščanje zdravstvenih težav, posledično tudi naraščanje stroškov
zdravstva!
3. Stroški zdravstva, potemtakem,
narastejo. Pa ne samo zdravstva, povečajo se tudi stroški na področju
izplačevanja socialnih pomoči. Pomeni, da je državna blagajna bolj obremenjena,
s tovrstnimi izdatki, kot je bila v času polne zaposlenosti. Obenem pa taista
blagajna razpolaga z manjšimi prihodki (zmanjša se priliv iz naslova
davkov/prispevkov iz plač), pomeni, da razmerje med prilivi in odlivi vse bolj »striže«,
kajti…
4. Zlasti takrat, kadar država odproda
svoje gospodarstvo, nujno izgubi na prilivih! Pa naj bo gospodarjenje (v »tujih«
rokah) stokrat uspešnejše, naj 100 krat več dobička izkazuje – podjetniki so
spretni, tudi ali predvsem v goljufanju, pa znajo, z raznimi časovnimi prerazporeditvami
(oz. rezervacijami) dobička… z raznimi vlaganji… z raznimi stroški poslovanja
(znotraj katerih spretno tudi lastne zaslužke prikrivajo)… da neposrednih
goljufij, v podobah potvarjanja poslovnih izidov sploh ne govorim… dospeti do
tega, da je uradni dobiček izkazan v krepko nižjih številkah, kot bi dejansko
moral biti! Predvsem pa: država pobira dva davka (če govorim o samem
proizvajanju), davek od dobička, in davek iz plač, pa – kadar je teh plač manj,
takrat se tudi davka manj nabere. Obenem pa: glede na to, da podjetniki »frizirajo«
podatke o dobičku, iz le-tega ni moč, realno, optimalno pričakovati, dočim so
plače znane, prijavljene, in iz njih davek, preprosto, mora priti v državno
blagajno!
5. Res je, mehanizacija je krepko (ekonomsko
gledano in s stališča proizvajalca) ekonomičnejša, od fizične delovne sile. Ne
terja plač, nadomestila za prevoz in prehrano, regresa, povišic… ob
mehanizaciji lahko bodisi ukineš, bodisi vidno skrčiš obseg pravne službe,
kadrovske, nabavne, lahko odmisliš razne »inženirje za varnost pri delu«, ni
stroškov (bojda obveznih celo) zdravstvenih pregledov, ni bolniških, dopustov,
ni nihanja kakovosti izdelkov, ni odmora med delovno izmeno, ni težav (in
dodatkov, plačnih) z izmenskim delom, ni vprašanj glede dela ob sobotah,
nedeljah, praznikih… a vse te prednosti veljajo izključno za podjetnike (za tiste
posameznike torej, ki mehanizacijo uvajajo v obrate, katere vodijo), ne pa tudi
za samo skupnost, za državo!
6. Kadar se zgodi to, kar se je tu
zgodilo, takrat… država ostane brez (lastnega) gospodarstva, torej ostane brez
vira zagotavljanja lastne ekonomske (vsaj relativne) neodvisnosti… ostane
(zaradi spretnosti podjetnikov, na eni strani, in zaradi zmanjšanega obsega
zaposlenih, s tem tudi plač, delazmožnih državljanov, na drugi strani) pri
zmanjšanih prilivih v državno blagajno… ostane brez možnosti nadziranja deleža
zaposlenih znotraj delazmožne populacije (torej ostane brez možnosti
nadziranja/omogočanja vsaj relativnega »družbenega zadovoljstva«)… znajde se
pri povečanih izdatkih (za socialne pomoči, za zdravstvo, za vsaj tozadevno
reševanje problema brezposelnosti)… znajde se pri naraščanju nezadovoljstva, s
čemer, neposredno, ogroža samo sebe (posledično mora vlagati večja sredstva,
pri čemer ji sredstva že nasploh primanjkujejo, za zagotavljanje lastne
varnosti)!
Seveda,
ostane tudi z zmanjšano kupno močjo prebivalstva, s tem se znajde pri
manjši porabi, s tem se znajde pri manjših potrebah za proizvajanje in prodajo,
s tem se znajde pri pešanju (še) preostale proizvodno-prodajne sfere… s tem se,
če skrajšam, znajde tam, kjer se je znašla tudi ta, država – v riti! In to
samo, izključno zaradi NEUMNIH BETIC, ki niti osnovnih zadev zares ne znajo, NE
RAZUMEJO, obenem pa so prepričane v lastno vsevednost, vsezmožnost in zmorejo,
izključno na ramenih (prav tako umsko nezmožnega) občestva, postati »politiki«,
»gospodarstveniki«, »strokovnjaki«, ravno prav kvalificirani za to, da še
tisto, kar je bilo, uničijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar