Najprej,
in preden prilepim prikaz obravnavane krivulje, da nam bo pred očmi, v pomoč
pri razumevanju odstotkovnih razporeditev, ko bomo, o istih, brali, zapišem to,
kar sem, že nekajkrat, zapisoval, ob podajanju določenih trditev, in njih
razlag:
Zavedam
se, da je, po tisočletjih učenj o človeku, razumnem bitju, in po sočasni obravnavi
vseh, ki sestavljamo svet dvonogega bivanja, na način, ki predpostavlja istost
vrste, sila težko premagati dvom v utemeljenost (pravilnost) mojega
zapisovanja, a se hkrati zavedam tudi obstoja tistih redkih, posameznikov (kako
se ne bi, ko pa sem jih srečeval, jih ugotavljal, jih kot povsem drugačne od
absolutne večine prepoznaval?!), ki VEDO, da so ekstremno drugačni od absolutne
večine, ki imajo to srečo (ali pa smolo, kakor vzameš), da celo naletijo na
sebi podobne, tu in tam, a sila redko, in da s tem zmorejo samim sebi utemeljiti
spoznanje, da z njihovo drugačnostjo (v odnosu do večine) ni prav nič narobe,
pač pa… ja, razlike v tolmačenjih nastanejo na tej stopnji, saj skozi vse čase
obstajajo različna tolmačenja, s katerimi ti, redki, skušajo, samim sebi, in
svetu, pojasnjevati vzroke, zaradi katerih obstajajo silovite drugačnosti v
odnosu posameznik – okolje (večina)… pa govorijo o vzgoji, o socialnih
razmerah, o izobraženosti, o marsičem, a vse to, kar omenjajo, predstavlja le
podobe izkazovanj, potemtakem predstavlja POSLEDICE, ki pa, same sebi, ne
morejo biti vzroki. Z drugimi besedami: ti, redki posamezniki, vedo, da
obstajata dva, med seboj ne samo popolnoma različna, pač pa, vsebinsko gledano,
celo nasprotujoča si svetova, znotraj dvonogega sveta, le do razloga te
dvojnosti ne dospevajo (ko bi bile omenjene podobe izkazovanj dejansko vzroki
samega izkazovanja, bi že zdavnaj beležili vidne, kakovostne spremembe v izkazovanju
večine, a jih ne, oziroma drugače: te spremembe so samo dvopolne, in obstajajo
od nekdaj, od samega nastanka življenja dalje, in so natanko takšne, kakršne so
pri kateremkoli drugem nagonsko zasnovanem bitju, denimo, pri levu: ko je sit,
tedaj je, načeloma, zadovoljen, tedaj je, načeloma, »civiliziran« in zmorejo ob
njem, načeloma, v popolnem miru bivati tudi ostala bitja, dočim pa, ko je nesit,
ko je nezadovoljen, ko mu »nekaj manjka«, takrat njegova, tozadevna« »civiliziranost«
v hipu odpade!). In…
Tudi
večina (oziroma ti, ki jo tvorijo) vedo, da obstajajo drugačni od njih, da med
njimi živijo takšni, katerih (večinski) ne razumejo, pa – ker je večinski
samemu sebi povsem »normalen«, neizogibno sledi, da so ti, redki »drugačni«,
nenormalni, najmanj čudni, da je, potemtakem, z njimi nekaj narobe!
Kako bi
samemu sebi drugače razlagalo bitje, ki niti tega ni zmožno dojeti, da je, na
primer, samo izbralo nekega svojega predstavnika, da je samo krivo za posledice
ravnanj taistega izbranega, da bi se, v bistvu, zaradi tega moralo samo na sebe
jeziti, in se, v bodoče, ogniti tovrstnemu odločanju… pač pa si, zlahka,
pojasni, da je oblast (pazi, položaj, nekaj imaginarnega, v otipljivih podobah
pisarna, miza in fotelj, morda fikus, pa tajnica, telefon s pomembnejšimi
številkami…) kriva za to, da je izbrani doživel spremembo, in se, iz
najlepšega, najboljšega, spremenil v najgršega, najslabšega!
Torej,
zavedam se, da je težko sprejemati te, moje trditve, upam, da je ob njih
razlagah, vsaj za odtenek, lažje, obenem pa sledeče, nekaj, česar naj bi se
zavedal ti, ki bereš to, kar pišem: ne sodim med tiste, ki funkcionirajo po
sistemu sledilcev, celo častilcev in pripadnikov, ne funkcioniram po načelih
verjetja, takšnega, ki že podobe verovanja zavzame, daleč od tega, od nekdaj
dajem prednost vsebini, pred obliko, kakovosti, pred količino, pa – raje vidim,
da mi pritrjujejo tisti (sila) redki, katere zmorem, z argumenti, prepričati
(torej prepričati v veljavo, obstoj, nespornost argumentov, in NE v moje mnenje
kot tako, samo po sebi), kot pa, da bi mi pritrjevale množice, za katere tako
in tako vem, da še besed, katere zapisujem, ne zmorejo razumevati na enak
način, na kakršnega so podane (potemtakem jih NE razumejo!), kaj šele, da bi
razumele vsebine, o katerih te besede sporočajo, pa – kakor ti je ljubo, lahko
se, ob prebranem, zamisliš, in zapisanemu dopustiš določeno verodostojnost,
lahko pa le zamahneš z roko, češ »poglej ga, bedaka, kaj trdi«. In v tem,
slednjem primeru, od tebe niti ne pričakujem zmožnosti primerjave mojih
posamičnih izkazovanj, in ustreznega ugotavljanja moje »bebavosti«, glede na
to, da naj bi se ta izkazovala vselej enako, torej na vseh področjih
izkazovanja, pa ne bi bilo mogoče, da bi se ob nekih drugih trditvah, mojih, z
menoj strinjal, ob konkretni(h) pa ne, ker – če si bebav, si bebav, v vseh
življenjskih situacijah, ob vseh (in vsaki) obravnavi!
Pa še
to, kot nek medklic, in zgolj zaradi tega, da te ne bi zavedle razlike v
izkazovanju (obnašanju) obravnavane (absolutne) večine, razlike v političnih »prepričanjih«
(ki dejansko sploh prepričanja niso, saj dobesedno vsak čas, vsaka ideja, vsaka
usmeritev zlahka zabeleži večinsko oportunost, in se »najboljši« politiki
menjavajo, z vidika slehernega posameznika, pripadajočega tej večini…
mimogrede: nagonska zasnovanost NE DOPUŠČA načelnosti, potemtakem tudi ne
konstantnosti ravnanj, izkazovanj, ne dopušča, posledično, etičnosti /zato
takrat, ko zaduha »svobodo«, vznikne obče spraševanje o tem »kam je izginila
morala«/, kajti nagonska bitja se vselej, dosledno obnašajo, izkazujejo
izključno na način, kateri je zanje, v danih okoliščinah, domnevno najboljši),
razlike v verskih prepričanjih (ne samo skozi stoletja in tisočletja, daleč od
tega, bogove je moč menjavati tudi znotraj življenja posameznega verujočega, še
bolj pa je moč živeti v popolnem nasprotju od načina, na katerega naj bi živel,
ko bi dejansko veroval, ko bi dejansko skušal upoštevati vrednote, izhajajoče
zapovedi, ko bi dejansko bil tisti, v katerega, le tozadevno, veruješ, tvoj
vzor/nik!), razlike v »vzgojenosti« (pri nagonskih ni vzgojenosti, tiste prave,
ki drži do konca življenja, pri njih je le zdresiranost, ki vzdrži toliko časa,
dokler so v bližini sankcije/dreser, s katerim/i je moč neposlušnost
kaznovati), v »izobraženosti« (ki je, verjel ali ne, tudi le tozadevna, in
velja, vsaj kolikor toliko, na povsem praktičnih, konkretnih, čutnim zaznavam
otipljivih področjih, in v okvirih naučenega, in v okvirih že poznanih stanj,
okoliščinah, odpove pa takoj, ko se nekaj nenadnega pripeti, nekaj, kar terja
misliti, ugotavljati, razumevati… ) in vse ostale razlike IZKAZOVANJ (le-te pa
so posledice »vzgoje«, izobraženosti, prepričanj, simpatij…), kajti vsi, in
vsak posameznik znotraj absolutne večine, razmišlja(jo), »dojema(jo)« na
popolnoma enak (miselni) način: ugotavlja(jo) posledice, ugotavlja(jo)
izkazovanja, in presoja(jo) vsebine (konkretne zadeve) izključno na temelju teh
posledic, medtem ko do samih vzrokov zanje nikakor ne dospeva(jo), nikdar ni(so)
in nikdar ne bo(do) dospel(i)!
In
zdajle – krivulja…
Uvodoma,
o sami krivulji: ker znotraj iste obravnave prikazuje dve povsem različni vrti,
zmore izkazati le odnos (razmerja) med različnimi umskimi zmožnostmi, obenem pa
zavaja, ker kot enovita razpredelnica dobesedno sili v predpostavljanje ene in
iste vrste, iz katere naj bi bil sestavljen ves dvonog svet, hkrati pa, kar je
še bolj nevarno, (vsaj formalno) ugotavlja razlike med »biti bolj zmožen« in »biti
manj zmožen« znotraj (tozadevno) enega in istega načina mišljenja, kar pa,
preprosto – NI RES, ne ustreza dejstvom!
In, da
obnovimo malo zadevo: obstajajo tri, med seboj povsem različne, vsebine, katere
lahko poimenujemo z besedami znanje
(to je tisto, česar se, na kakršenkoli način, naučiš), in predstavlja »sredstva«
(pripomočke) ugotavljanja (brez po/zna/va/nja nečesa /o nečem/ ne zmorem tega »nekaj«
ugotavljati, potemtakem o njem ne morem vedeti, posledično, o njem ne morem
razumevati!), in z njim (v različnih vsebinah, podobah in količinah, seveda) razpolaga
ves misleči svet, tako živalski, kakor človeški, pamet (to je tisto, kar bi se dalo imenovati tudi zmožnost
razmišljanja oz. razmišljanje samo), ki predstavlja »orodje« (torej samo
podlago) ugotavljanja, in ki je prisotna pri vseh mislečih bitjih, potemtakem
tako v človeškem, kakor v živalskem svetu, oziroma drugače, tako v razumskem,
kakor tudi v nagonskem svetu, in zmore le praktično,
konkretno, enostavno mišljenje, mišljenje torej, ki izključno na podlagi
čutnih zaznav (torej na podlagi izkazanega, torej na podlagi POSLEDIC nekih
vsebin, njihovih zasnovanosti) oblikuje svoje ugotovitve (ki so, z razumskega
zornega kota, nepravilne, neustrezne, nesprejemljive v podobi objektivnih
resnic!) in razum (tudi tu gre,
kakopak, za zmožnost razmišljanja, potemtakem tudi za »orodje« presojevalca,
razumsko zasnovanega posameznika), ki pa je seštevek (celota) tako pameti,
kakor tudi – abstraktnega načina mišljenja, razmišljanja (to je tisti nekaj,
kar se izkazuje v podobi »predstavljati si nekaj, kar sicer čutilom ni
dostopno, ker nima ne svojega /materialnega/ telesa, torej podobe, ne vonja, ne
glasu, ne okusa, ne čvrstosti«). Potemtakem je razum tista vrsta mišljenja, v
okviru katerega so možgani zmožni SOČASNO misliti tako praktično (kot to pamet
počne), kakor tudi abstraktno (česar pa pri absolutni večini, dejstvo, NI),
tista vrsta mišljenja, ki je zmožna (resda s pomočjo izkazovanj določenih
zadev, a vseeno na temelju že ugotovljenih vzrokov, s tem vsebin, njih
zasnovanosti, pravil, po katerih se izkazujejo) prek posameznih delov celote (»svet«,
življenje… to je ena sama stvar, je celota, sestavljena iz gromozanskega
števila posamičnosti!) dospevati do spoznanj o (dotlej še) neugotovljenem, ki
je torej zmožna »odkrivati« vse tisto, kar je našim čutnim zaznavam v
nedospetje skrito. Zdaj pa…
Razmisli
o tem, koliko je teh, ki zares odkrivajo (in ne zgolj modificirajo že odkrito),
med vsemi ostalimi, ki razpolagajo z enakimi, podobnimi, morda celo (le
formalno, domnevno, lažno) »večjimi« izobraženostmi, ki živijo (načeloma) v
povsem enakem svetu, kot vsi… in koliko je tistih, ki, razen bolj ali manj
samodejnega ponavljanja tistega, kar so se naučili (ponavljati), po (raz)umskih
merilih – ničesar ne izkazujejo! In potem, ko boš razmislil, ugotavljaj: je za
razum(skost) značilno razumevanje ali nerazumevanje (zgolj papagajsko
ponavljanje naučenega, četudi napačnega)?! In razmisli: v kolikor bi zares
veljalo, da smo vsi razumni, kako, za vraga, na tako različne načine razumevamo
ene in iste stvari, kako, za vraga, do razumnih (in trajnih) rešitev ne
dospevamo, kako, za vraga, se dvonog svet nenehno po isti, in predvsem bebavi,
tirnici vrti (ko pa bi se MORAL razumno)?!
Dajmo
najprej z večinskim delom, tistim, ki sodi v (po večinskem pojmovanju oz.
merilih) »normalno«.
Povprečje,
povprečnost. Na obravnavani krivulji (pa tudi sicer, v življenju) zavzema
(zdaj, dlačica gor ali dol) pribl. 68 % tistih, ki so – povsem OBIČAJNI (da, to
je pravilna beseda, v presoji, in nikakor ne, vsaj po principih, po katerih
skuša krivulja ugotavljati stanja na področju uma, na področju RAZUMSKEGA
bivanja, beseda normalen, kajti: kako
boš normalen, razumsko gledano, ko pa si neumen, ko ne dojemaš?!). Njih
zmožnost, njih miselni doseg je v izvajanju naučenega, predvsem pa v ohranjanju
raznoraznih prepričanj (bolj blodnjam podobnih), v ohranjanju napačnih interpretacij
dejanskega, celo v preprečevanju (ali zaviranju) napredka (pomisli na reveže,
razne galilee, koliko časa so se matrali, stoletja dolgo, da so v svojih
trditvah uspeli!), in, da ne pozabimo, v – razkrajanju doseženega napredka
(pomisli na aktualna družbena stanja, kjerkoli in/ali povsod po svetu, tam,
kjer je »demokracija« zaživela, tam, kjer večina /ne kakovost, znanje,
razumevanje/ (so)odloča o stvareh, bodisi tako, da (iz)voli, bodisi neposredno…
povsod, na teh območjih, »iščejo izgubljeno moralo«, povsod nestrpnost poka po
šivih, povsod preti obračunavanje, ali pa je celo že v teku, in povsod – v materialnem
pogledu – večina živi slabše, kot je živela v času »enoumja«, v času, v katerem
je večina smela soodločati samo o tistih kandidatih, in vsebinah, za katere jim
je »enoumna« oblast odločanje dovolila!).
Skratka,
povprečje ni prav nič posebnega, celo, za razumski svet, je tisti »nekaj«,
kateri slehernemu razumsko zasnovanemu bitju NE sme biti vzor, obratno – bolj kot
si vstran od tega povprečja, na pravilnejši poti si!
Res je,
tudi znotraj tega povprečja so razlike, vendar: mar med sloni ni izkušenejših,
zmožnejših, uspešnejših, odločnejših, »pametnejših«?! So, kakopak, da so,
vendar gre pri tem le za odtenke ene in iste barve, obarvanosti, za odtenke
enega in istega načina razmišljanja, slonjega, nagonskega (da, verjel ali ne,
slon razmišlja na povsem enak način, na katerega razmišljajo ti, katere sem s
človejaki poimenoval, le da se, sloni in človejaki, nahajajo v različnih
življenjskih okoljih, uporabljajo različna sredstva za doseganje svojih ciljev,
premorejo različna znanja, ne nazadnje, nimajo enakih udov, pa slon, zagotovo,
ne bo mogel telefonskega aparata ustrezno uporabiti, z druge strani pa človejak
ne bo zmogel sam, brez pomoči, fizične ali tehnične, drevesa podreti, vendar –
DA, razmišljata na povsem enak način, v okvirih konkretnega, praktičnega,
enostavnega mišljenja!).
Pod- in
nadpovprečje (pod- in nadpovprečnost), po pribl. 14 % vsakega (torej, skupno,
28 %). Gre za dve, med seboj (po izkazovanem, a ne tudi po načinu mišljenja)
povsem različni skupini, ki se (kakor pri slonih) izkazujeta z večjimi ali manjšimi
miselnimi zmožnostmi (a še vedno, ne pozabi, v okvirih enega in istega mišljenja,
v okvirih pameti!), potemtakem, posledično, z bolj ali manj uspešnim, »pametnim«
življenjem. In obe skupini sta si povsem enakovredni, po vprašanju družbenega
statusa: obe sta obravnavani kot opravilno sposobni, obe imata status volilnega
telesa (in sta, obe, povsem ENAKO NERAZUMSKI, kot je nerazumsko samo povprečje,
torej večina absolutne večine)! Škoda prostora, časa, škoda dodatnih,
nepotrebnih besed.
Leva
stran krivulje, 2,1 %: gre za tisti del celotnega dvonogega sveta, ki je uradno
prepoznan kot (umsko) nenormalen, potemtakem so zanj značilna umska obolenja.
In le teža teh obolenj (v obeh primerih gre za povsem miselno nezmožna bitja, v
odnosu do praktičnega sveta, do uspešnega razreševanja življenjskih problemov,
vprašanj) je tisti element, ki teh 2,1 % razdeli na večji in manjši del.
Menim,
da dodatno pojasnjevanje ni potrebno.
Desna
stran krivulje, prav tako 2,1 %. Zajemi sapo, kajti tu, v tem delu, tiči VES
RAZUM »razumskega človeštva«! V tem delu tičijo vsi tisti »čudni«, občestvu
nerazumljivi, večinoma zavračani, nesprejemani, ki pa si pravico do obstoja (in
veljave) pridobijo IZKLJUČNO v primerih, da se izkažejo v podobi nekih
ajnštajnov, in svetu postrežejo s svojimi odkritji! In ti, priznani (s strani
občosti, ki je, itak, in zlasti v »demokratičnih« časih merodajna za krojenje
sveta) tvorijo skrajno desni del krivulje, da, tistih zanemarljivih 0,1 %
celote »človeštva«. EN SAM PROMIL, ki (»prepoznan« s strani občestva) tvori
napredek, vse kakovostne spremembe (ne samo na področju vsem otipljive, celo
ljube, tehnike, tudi na področju siceršnjih spoznanj, tvorjenja nekih
družbenih, denimo ZARES etičnih standardov, ne nazadnje, ali pa na koncu,
vseeno, tudi na področju ustvarjanja tega, čemur pravimo kultura), za katere so
kasneje (po njih besedah, prepričanjih) »zaslužni« vsi tisti »mi«!
Da,
tudi desna stran krivulje izkazuje razdeljenost, ki jo zmorem takole pojasniti:
vsi, ki se nahajajo znotraj 2,1 %, so razumsko zasnovani. Vsi imajo (bi imeli,
vsaj v izhodišču) povsem enako (z)možnost ugotavljanja dejstev, vendar se vsi
ne izkazujejo na povsem enak način, z enako uspešnostjo, če je tako bolj
razumljivo…
Poglejmo,
čemu.
Najprej:
sleherno razumevanje terja neko, vsaj osnovno, poznavanje konkretne(ih) vsebin(e).
V kolikor me neko področje zanima, se bom posvetil temu področju, in bom
(pre)ostala zanemaril, oziroma jih bom spoznaval bolj površno, v življenjskem
mimohodu (če temu lahko tako rečem). Pomeni, da bom na izbranem področju segal
v odkrivanje nečesa (dotlej še) neodkritega, v kolikor me bo to področje
povleklo v to, čemur pravimo »znanstveno delo« (spet medklic: tudi v znanosti
in v umetnosti, kakor na vseh ostalih področjih sobivanja, prevladujejo nerazumska,
nagonska bitja… pomisli na razmerje med oceani raznih »dr-pr-mr«, na eni
strani, in na tiste redke ajnštajne, na drugi!), medtem ko bom vse ostalo, kar
me ne zanima, oziroma me zanima le toliko, kolikor me mora zanimati, da lahko
(pre)živim znotraj nekega sobivanja, bolj površno razumeval, lahko tudi –
napačno (ker ne bom dospeval do vzrokov, ker jih sploh iskal ne bom). Tako da,
če se je Ajnštajn, denimo, izkazal s fiziko, se, po drugi strani, zagotovo ni
izkazal s poznavanjem človeka, ter človeštva in »človeštva«, sicer nikdar ne bi
zapisal tistega, da »je človeška neumnost neskončna«! Kajti – le kako bi kaj
takega zapisal (ko bi vsaj malo razmisleka konkretni temi posvetil), ko pa
samemu sebi ne bi znal odgovoriti na sledeče: vem, kaj je razum(skost), ker sem
sam razumen; vem, da je, po definiciji, človek razumsko bitje; kako, za vraga,
lahko za razumsko bitje porečem, da je neskončno neumno?! In, ko bi se, vsaj
malo, posvetil tudi dvonogemu svetu (in ne predvsem fiziki), bi… prišel do
ugotovitve, da človeštvo ni prav nič (kaj šele neskončno) neumno, pač pa tisti,
ki (dejansko) so neumni, enostavno, niso del človeštva! Vem, zavedam se, kruto
se sliši, ta zapis, vendar dejstev ne presojam (obravnavam) po njih
ne/všečnosti, pač pa skušam to (s)početi objektivno!
Nato:
veliko je takšnih, ki bi zmogli, a do priložnosti ne dospejo, jih, na primer,
življenje potegne v povsem običajne vode (pa se, posledično, ne morejo
izkazovati kot ajnštajni, ker se z ugotavljanjem, vsaj uradno, znanstveno, ne
ukvarjajo); veliko je takih, ki bi (in to tudi skušajo) ugotavljali, a jim
okolje ne preskrbi potrebnih okoliščin, sredstev, možnosti (da, na žalost tudi
o teh, finančnih in ostalih zadevah, ki so predpogoj slehernega raziskovanja,
odloča – absolutna večina, in njena merila o tem, kaj je potrebno, kaj je
koristno, ne nazadnje celo o tem, kaj je pravilno, sprejemljivo!); veliko je
takih, ki, med več možnimi potmi (smermi) izberejo napačno, pa vse svoje
življenje raziskujejo zgolj zato, da, na koncu, ugotovijo lasten neuspeh (tudi
na tem področju so žrtve, tudi na področju odkrivanja obstaja veliko število
možnih zastavljanj, ne nazadnje – si že slišal za »slučajna odkritja«, za
dogodke, ki se niso načrtovano pripetili, pač pa zgolj kot posledica nekih
drugih pričakovanj?); in veliko je takih, ki odkrivajo na področjih, ki so, po
prepričanju večine, »družbeno nezanimiva«, pa bodo njih odkritja prišla do
svoje veljave (bodo zaslovela) šele v neki bodočnosti (v kolikor je človejaki,
pred tem, ne bodo požrli, seveda!)…
In, kot
tretje – tu pa že dospemo do stanj, ki so neposredna posledica delovanja okolja
(absolutne, človejaške večine) v odnosu do posameznika, razumsko zasnovanega,
do psihičnih okvar, obolenj.
O tem,
kako pride do takšnih stanj, sem že pisal, pa – kdor ni bral, naj poišče, na
istem mestu, kjer tudi ta, konkreten zapis bere, poudarim le sledeče: sleherna
(vsaka) psihična okvara ZMANJŠUJE (z)možnost razumskega delovanja, razumevanja
(in tudi čustvenega izkazovanja, seveda)! Obstajajo celo stanja, pa jih niti
malo ni, nasprotno, ko sicer razumsko zasnovano bitje v razumu POVSEM ODPOVE,
ker je dobesedno zdresirano v to, da MORA razmišljati (se, posledično, tudi
izkazovati) tako, kot to počne večinsko okolje. Takšna stanja so najbolj vidna
na področju vere, verovanja v boga; na področju sprejemljivega izkazovanja »odraslih«,
»zrelih« oseb, glede čustvovanj(a); na področju nacionalne (ali neke druge)
pripadnosti plemenu (taisti, umsko nezmožni večini).
Ne, ne
govorim izključno na temelju nekih domnev, spekulacij, neke (moje) teorije,
daleč od tega: do spoznanj, ugotovitev sem dospe(va)l izključno po praktični
poti, s tem, da sem zdravil, pravzaprav ozdravil sicer povsem razumsko
zasnovano bitje, ki pa se je znašlo v tako hudih psihičnih težavah, da je mislilo
in se tudi sicer izkazovalo (ob dodatnih motnjah, fobijah, zdravstvenih težavah…)
natanko tako, kot se izkazuje večina: povsem nerazumsko, nagonsko! In je, z
ozdravitvijo, znova začelo delovati razumsko, pa še kako (v praktičnem
življenju) uspešno, ter (to štejem pod nujnost, kadar o človeku govorim!) načelno,
etično!
In
takšni, verjemi, ne zmorejo posebnega odkrivanja, odkritij, bi njim samim bilo
najpomembnejše odkritje to, da bi lastne (psihične) težave prepoznali, in zanje
pomoč (v odpravljanju) poiskali, kajti – potem pa bi tudi oni sami zmogli
natanko enakovredne zadeve, kakršne ajnštajni izkazujejo, kajti – če razumem,
potem razumem, če razumem le delno, potem NE razumem (celote kot take,
potemtakem ne razumem tudi vloge neke konkretnosti, posamičnosti v odnosu do
celote)!
In, na
žalost: okolje zmore privesti celo do tako hudih (psihičnih) poškodb razumsko
zasnovanega posameznika, da ta bodisi skuša končati lastno življenje, bodisi
se, povsem sesut, znajde med tistima 2,1 % na levi strani krivulje, torej med
umsko obolelimi, med tistimi, katerim (po vprašanju miselnih zmožnosti) ni več
rešitve!
V
občosti velja, da »je med genijem in norcem en sam korak«. Ne strinjam se s
tem, četudi so občosti vsi razumni čudni (potemtakem pravi kandidati za »norce«),
pač pa zapišem tako: med (potencialnim) »genijem« in »norcem« je – občestvo!
Veliko polje praznine, zlasti in predvsem umske!
Če sem,
slučajno, kaj spregledal, pozabil, se, morda, spomnim v prihodnje, vendar
menim, da sem bistveno podal. In rad bi ga videl, zares, med uradno in dejansko usposobljenimi s področja uma,
psihe, ki bi mi zapis ovrgel, z argumenti, dokazljivimi, seveda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar