Pri prijatelju sem zasledil nek zapis, na temo
ljubezni, ki tudi mnenje o tem vključuje, da zmore ljubezen v negativno
popeljati, celo maščevalnost vzbuditi, pa - da mu ne zapisujem tam, pri njem,
in ga, s tem, malodane silim v (pre)branje, zapišem tu, pri sebi, pa... če
želi, bo prebral, če ne, pa ne!
Ta svet je polnih ust o tistem “imeti rad”, o
“ljubezni”, a je dejstvo, žal, da pripadnik absolutne večine zmore imeti,
dejansko, rad izključno - samega sebe! Neke druge ima rad le toliko, kolikor mu
prijajo, kolikor mu (u)godijo, potemtakem nima rad njih samih (teh, nekih
drugih), pač pa tisto, kar od njih (sebi, zase) prijetnega dobi!
Prijatelj je pravi kontrast, pravo, ekstremno
nasprotje teh, večinskih! Je, v bistvu, rariteta, na tem planetu, zaradi česar,
morda, presoja svet z vidika okolja, znotraj katerega se, hočeš nočeš, nahaja.
Presoja ga, potemtakem, povsem napačno, kajti - ko bi bil svet po njegovih
(prijateljevih) merilih narejen, potem bi bil zares človečen, bil bi tuzemski
“raj”, tako pa...
Sebičnost ne gre vštric z nesebičnostjo, z
uvidevnostjo, z ljubeznijo, in sebičnost je lastnost, katero, zlahka,
izkazujejo nagonsko zasnovana bitja. In ker je le-teh v izobilju, tudi urejajo
svet, in vsa življenja na njem, takrat, kadar do zmožnosti odločanja dospe(va)jo.
In je težava, pri prijateljevih zaključkih (tudi o ljubezni), v tem, da...
Ljubezen je dvosmerna pot, pa potrebuje tako
izkazovati se, dajati se (nekomu drugemu), kakor tudi to, da obnavlja, da
sproti polni lastne “baterije”, pomeni, da tudi potrebuje biti ne samo opažena,
pač pa tudi uslišana, vračana s strani tistega nekoga, kateremu sam svoja tovrstna
čustva izkazuješ. Pa...
Ni komentarjev:
Objavite komentar