Nekoč, ko sem se še udeleževal raznih pesniških
srečanj, so me, pesniški kolegi, velikokrat spraševali o tem, češ “kako to, da
ne znaš svojih pesmi na pamet...” Sami so, svoje, ob nastopih, stresali iz
rokavov, jaz pa sem, redno, in dosledno, bral. Bentiš...
Pripetilo se je, na enem teh srečanj, mislim, da je
bilo trodnevno, da sem sobo delil z možakarjem, ki je bil sicer popolnoma
prijeten, ampak... sedimo, zjutraj, in to celo prvega jutra, tistega, v katerem
sva se šele uradno spoznala, mislim, rokovala, in se pozdravila, in možakar
odpre usta...
Dobro, boš pa ti začel pogovor, sem pomislil, a, glej
ga zlomka, to, kar zaslišim, je recitacija verzov, njegovih. Dobro, ne morem
reči, da mi niso bili všeč, nasprotno, bili so krepko nadpovprečni, tekoči,
vsebinski, mehki, topli... in odpove, to, svojo pesem, in že pomislim, zdaj se
bova pa pogovarjala, ko - spet zastavi, z neko drugo, prav tako svojo, pesmijo.
In tako po vrsti, ves čas druženja, ob kavi.
Kava je trajala neke pol ure, morda, nato so nas
razposlali, po različnih poteh, v šole. In sva se razšla. Za dopoldanski del
dneva. Ter se, spet, srečala v času kosila. In možakar se je, kot klop, zalepil
zame, tako da celo lastne sence nisem imel kam dati, da ne bi, oba, po njej
hodila. In je, znova, zastavil, s svojimi pesmimi, in - ne da bi eno samo
ponovil, jo dvakrat povedal. Dobro...
Popoldanski del nas je, zopet, razdelil, večerja pa je
minila v duhu “okrogle mize” (četudi ni bila nič kaj okrogla, pač pa je šlo za
sestav ne-vem-koliko-miz, za katerimi smo posedli, radi druženja, sprostitve,
pred spanjem, in naslednjim dnevom, ki je, že zarana, izkazoval še hujši, napornejši
razpored od oddelanega. Tako da pri večerji ni bilo priložnosti, za recitacijo,
je bila glasba, v živo, preveč prepričljiva, in tudi pogovori so pridodali
svoje. Kasneje pa...
Znašla sva se v sobi, v neki pozni, ne vem več, ali je
bila še večerna, ali že jutranja ura, kakorkoli že, veke so mi, dobesedno,
padale prek oči, in komajda sem čakal na spanec. In leževa, midva, tako, vsak v
svojo posteljo, vsak na svoji strani sobe, porečem lahko noč, ko... jojme, spet
recitacija, spet neka nova, druga pesem, resda lepa, vendarle... Prav, vljudno
je potrpeti, in počakam do konca, spet zaželim svoj lahkonočni izkaz želje po
počitku, ko sledi - druga, nato tretja, pa četrta... in, priznam, nisem več
zdržal: dragi ta-in-ta, lepo te prosim, bi midva lahko, vsaj malo, po spanju
segla, veš, ura, ob kateri naj bi se zbrali, danes (da, to pa je že bilo v času
po polnoči), je tik pred vrati... in sva dogovorila kompromis:
samo-še-eno-potem-pa-nič-več...
Čemu ne znam svojih pesmi, celo nobene, na pamet? Ne
vem, morda... ker jih ne zapisujem zaradi tega, da bi se jih učil... ker
tovrstnega učenja nikomur ne privoščim, in sem tudi z učiteljicami imel,
ničkolikokrat, pogovor na to temo, češ - čemu otroke silite v to, da se pesmi
na pamet učijo, praviloma proti svoji volji, s tem jim le odpor zbujate,
namesto... namesto, da bi jih skušali (na)učiti brati, namesto, da bi jim
skušali (do)povedati, čemu poezija, kaj zmore biti v njej...
Morda, ne vem, se jih nisem skušal učiti zato, ker
imam tudi pametnejše delo, od dudlanja? Morda radi tega, ker jih prehitro
pišem, pa, malodane, ko eno skončam, že druga na vrsto čaka? Kdo bi ga vedel,
kakorkoli že, takrat enkrat sem zastavil s tem, da sem se, preden sem se lotil
svojega posla, namenjenega občinstvu, vselej izpovedal: oprostite, prosim, ker
nisem tako pameten, kot so moji kolegi, ampak - jaz vam bom, za razliko od
njih, pesmi bral.
Ni komentarjev:
Objavite komentar