Sem
nepriljubljen vzgojitelj, vem. Pravzaprav sploh nisem, vzgojitelj, po formalni
plati (bi lahko bil, vendar nisem), pač pa le v okviru »obdobnih priložnosti«…
Le-teh,
obdobnih priložnosti, za srečanja s kopicami otrok, je bilo, nekoč, veliko, ogromno,
a sem jih sam zastavil v smeri manj… še manj in – še manj… postopoma proti
točki, ki bo, upam, kmalu nastopila – NIČ!
Čemu
nisem priljubljen? Zgolj zaradi tega, ker povem to, kar je, in tako, kakor je,
ker, z drugimi besedami, ne potvarjam resnice, pač pa o resnici govorim.
Resnica pa je čudna zadeva, nič kaj simpatična, kaj šele lepa, se ne kaže
absolutni večini, ki, praviloma, do nje niti dospevati ni zmožna, pa si s
svojimi »pojasnili« ustvarja (sebi) všečne »resnice«.
Sprva
počenjam, v vsakem primeru, to, kar počenjam, v zadržani, uvidevni podobi,
kasneje uvidevnost odpade, kajti – če ti nisi toliko uvideven, da bi (četudi
nezmožen razumevanja) vsaj skušal razmislit o tem, kar si slišal, čemu bi bil,
potemtakem, jaz uvideven do tebe, in tvojega načina komuniciranja, sobivanja?!
In eden
od nasvetov, ki jih vse manj(krat) dajem, je: bolje, da ničesar ne odgovoriš,
ali odgovoriš le tisti »ne vem«, kot da, z odgovorom, neumnost izkažeš. Lastno,
seveda. Ampak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar