Pravo in država

Najprej – čemu je prišlo do nastanka zakonov (ki vsebujejo dovolitve, omejitve in prepovedi, obenem opredeljujejo sankcije za primere kršenja pravnih normativov), sodišč, »represivnih organov"?

Nikakor NE zaradi tega, da bi »meni«, kot posamezniku, v prvi vrsti zapovedovali, in »mi«, s tem, kratili »svobodo« (to je le posledica objektivne potrebe, tega, da se nagonska bitja niso zmožna samoobvladovati), pač pa zaradi tega, da bi »mene«, kot posameznika (in kot morebitno žrtev tistih, ki se ne zmorejo samoobvladovati), obvarovali tega, da bi se iz potencialne žrtve spremenil v – dejansko žrtev!

Da, z vso odgovornostjo trdim: tam, v tistih (žal številčno zelo omejenih, po svoji naravi povsem specializiranih) skupnostih, ki so sestavljene izključno iz razumskih bitij, tam NI POTREBE ne po zakonih, ne po sankcijah, kajti VSAKO razumsko zasnovano bitje NA ENAK NAČIN RAZUMEVA POSAMIČNE VSEBINE, saj se le-te (po svojih naravnih zakonitosti) na povsem enake načine izkazujejo vsem, in vsakomur, tudi tistim, ki jih ne razumevajo (normalno, razumsko bitje zna reči tisti »ne vem«, ker se zaveda tega, da ne more vedeti vsega o vsem, da celo tam, kjer izkazuje vedenje, s svojim znanjem ne pokriva celote, potemtakem se zaveda tudi tega, da MORA sodelovati z nekimi drugimi, iz preprostega razloga ker – vsi LJUDJE vedo o vsem, kar je bilo kot odkrito prepoznano, pa bi se skrajno neumno izkazoval, ko ne bi upošteval mnenja tistega, ki ve, medtem ko sam ne vem!); ker se VSAKO razumsko bitje zaveda tega, da v sobivanju MORAM upoštevati predvsem interese skupnosti, in šele posledično tudi do (morebitnih) svojih dospevati (in to zavedanje izvaja zaradi tega, ker je razumevanje/razumskost brezpogojno »začinjena« z zmožnostjo ob/čutenja krivice, z nelagodjem, doživetim ob njej, z uvidevnostjo, posledično s potrebo po samoobvladovanju)! Potemtakem bi lahko tovrstna sobivanja označili (če že segamo po raznoraznih podobah družbenih stanj) s terminom demokracija: sobivanje, temelječe na dogovarjanju, pojasnjevanju, soglasnem sprejemanju odločitev, sobivanje, usmerjeno prvenstveno v interes – samega sebe, sobivanja, njegovega uspešnega živetja!

Vse ostalo, vsa ta nagonska sranja, opredeljevana s taistim terminom, so v bistvu le »demokracija«, so le tozadevno, na papirju in v ustih demokratična, dejansko pa so uzakonjena podoba omejene anarhije! Potemtakem načina sobivanja, znotraj katerega vsakdo, ki dospe do položaja moči, do tega, da se začuti dovolj močnega (in v to tudi okolje prepriča), »sme« početi malodane vse, kar se mu zljubi. In, kakopak, ta početja so praviloma usmerjena v zagotavljanje lastnih interesov, še zdaleč ne interesov skupnosti! Samo pomisli o tem, če ne verjameš, koliko novodobnih »politikov« (gospodarstvenikov, obrtnikov…) poznaš, ki se v mandatu, dveh, materialno niso ohohohoho »opomogli« (pa ne s poštenim delom, s prihranki, pač pa izključno zahvaljujoč svoji živalski pameti, ki besedo morala pozna le od daleč, ker jo je tolikokrat že slišala)!

Vzemimo za primer neko družinsko okolje, tega vsakdo pozna. In razmislimo…

Imaš (majhne) otroke. In imaš, v osnovi, dve možnosti. Prva je ta, da jim pustiš vse, kar si zahočejo početi, druga, da jim početje omejuješ.

Da, tudi otroci zmorejo ogrožati (nemoten) obstoj skupnosti, sleherna posamičnost (v slehernem sobivanju) je namreč sestavni del celote (skupnosti), pa če je z njo nekaj narobe, potem tudi celota ne more nemoteno delovati!

Poglejmo prvo možnost: smejo početi vse, kar se jim početi hoče, in da.

Smejo risati po zidovih, smejo rezbariti v pohištvo, smejo hrano, v kolikor je ne marajo, metati po tleh, smejo, v jezi, razbijati, tisto, kar jim v roke pride, smejo pretepsti šibkejšega od sebe (običajno je tako, da močnejši šibkejšega pretepe, pri ž'valcah), smejo… ma, ni tistega, česar ne bi smeli! Pa povej: si znaš predstavljati nemoteno sobivanje, v takšnem primeru? Jaz si ga ne znam, kajti tudi v primeru še tako zajetne uvidevnosti, izkazovane s strani tistega, ki se v takšnem okolju znajde, le-ta popusti, ima svoj rok trajanja, predvsem pa – ne želi biti uvidevna do nepravilnega, do slabega, do zlega!

Potemtakem, neposredno izhaja, takšna ugotovitev, so v vsakem sobivanju, v katerem ni razumevanja o temeljnih vsebinah sobivanja, potrebne omejitve, prepovedi in zapovedi ( = zakoni)! In da bi te omejitve imele svoj učinek, je potreben nekdo, ki ugotavlja ne/pravilnost izkazanega početja ( = raz/sodnik), in so potrebne ustrezne sankcije, s katerimi bom izkazano početje obravnaval, ga bodisi nagradil, bodisi kaznoval. Pa, da ne bo nesporazuma, že sama pohvala je nagrada, ni potrebe po materialnih podobah nagrajevanja, in še najmanj po plačevanju »pridnosti« (z denarjem, tako običajnim sredstvom, ki deluje v premnogih družinskih okoljih)!

Potemtakem taisto mora obstajati tudi v vseh ostalih podobah sobivanja, še zlasti tam, kjer se srečujejo posamezniki, ki le po določenih vsebinah delijo interese, medtem ko po vseh ostalih izkazujejo popolna nasprotja (v interesih)! Zdaj pa takole…

V kolikor so omejitve jasno opredeljene; v kolikor veljajo za vse enako; v kolikor je sodnik pošten, pomeni, da je načelen, pa za vsako enako pogrešitev odmerja (vsakomur) enako kazen; v kolikor je ta kazen (po svoji teži) prepričljiva (potemtakem je koristna, ker zaleže, ker vsaj omejuje ponavljanje neprimernih ravnanj v bodočnosti)… potem bo, v skupnosti, obstajal red! In bo skupnost kot celota lahko nemoteno bivala, in bo lahko, znotraj skupnosti, nemoteno bival vsak njen sestavni del, vsak posameznik. V nasprotnem primeru pa – živela »demokracija«!

Kdaj so omejitve jasno opredeljene? Takrat, kadar zmorejo zaobseči temeljna stanja določenih vsebin in jih nesporno in razumljivo opredeliti (z besedami, ki bi morale biti slehernemu razumljive).

Kdaj bodo omejitve veljale, bile (vsaj) »spoštovane«? Takrat, kadar bodo dosledno veljale, za vse in vsakogar, v vseh situacijah.

Kdaj bo izvajanje (vzdrževanje) teh omejitev učinkovito? Takrat, kadar bo sodnik zmogel vsakogar (in vsako storjeno dejanje) obravnavati na enak, načelen, moralno korekten način ( = pošteno).

Kdaj bodo zalegle? Takrat, kadar bodo sankcije, izhajajoče iz kršitev, prepričljive.

Kdaj bodo kakovostno vplivale na bodoča stanja? Takrat, kadar bodo sankcije PREPREČILE PONAVLJANJA KRŠITEV s strani enega in istega njih izkazovalca!

Jasno (razumljivo) opredeljene omejitve

Obstaja zakonska »solata«, ki jo zapisujejo »geniji« (»strokovnjaki«) bebavosti, človejaškega sveta… in obstaja le zaradi tega, ker taisto »solato« sprejme« - nagonska večina v skupščini oz. parlamentu. Večina, potemtakem, ki ne razumeva celote, a se ji zdi, da vsaj njene dele, razumeva, čeprav – kako bom karkoli razumel, če pa mi ni razumljivo to, v kakšnih podobah, na kakšne načine se to, domnevno razumljeno, izkazuje v odnosu do celote (kako na to celoto deluje, kaj ji povzroča)?!

Dobro, obstaja. In takšne »solate« dejansko ni moč razumeti, oziroma jo lahko vsakdo razume po svoje, tako, kot se je naučil razumevati besede, s katerimi je (»solata«) zapisana, in po sistemu »svet je tak, kakršnega vidim«.

Obstajajo pa tudi povsem korektno, docela razumljivo zapisani zakoni, pa, znova, jih tudi ne zmorejo vsi enako razume(va)ti, čeprav, če ponovim zapis iz drugega odstavka tega zapisovanja,  VSAKO razumsko zasnovano bitje NA ENAK NAČIN RAZUMEVA POSAMIČNE VSEBINE, saj se le-te (po svojih naravnih zakonitosti) na povsem enake načine izkazujejo vsem! Zaradi česa jih ne zmorejo enako razumevati? Preprosto: ker je dobesedno sleherno poro družbenega življenja (politiko, gospodarstvo, zdravstvo, znanost, izobraževanje…) preplavila nagonska večina! Pa se pripeti tudi to, da vrhovni skupi (veččlanski senati, v katerih naj bi bile same MORALNE in STROKOVNE AVTORITETE) niso zmožni (enakega) razumevanja!

Celo med izumitelje se zapisujejo, dobro, zgolj med »izumitelje«, pa »izumljajo« različne gospodarsko-politične ukrepe, skregane z realnostjo, ki se, s časom, kot ne samo nepravilni, pač pa predvsem škodljivi izkažejo. In »izumijo« nek »napoj« (kako te zadeve spominjajo na srednjeveške »čarobne« in »zdravilne« napoje!), ki upočasnjuje staranje, podaljšuje čas živetja (ker, na primer, vsebuje sestavine, s katerimi polži obnavljajo svoje hišice). In »izumijo« (ja, pogosto se tega, konkretnega področja lotim) »psihoterapevtsko« presajanje lončnic, vrtenje palcev na rokah, zavijanje z očmi… pa ni nič čudnega, da se tudi izganjalci hudiča pojavijo, na svojih uradno opredeljenih delovnih mestih, in da duhovnik dospe najprej med vojake… nekoliko kasneje tudi med učence! V času, do katerega je bilo že neštetokrat dokazano, da praznoverja temeljijo izključno na neumnosti!

Zmorejo biti omejitve jasno opredeljene za občestvo?

Moje izkušnje pravijo da – NE. V številnih pogovorih sem namreč ugotovil, da celo istih besed ne razumevamo enako, da je potrebno prevajanje (dodatno opisovanje, znotraj, domnevno, enega in istega jezika!), kaj šele, da bi (pri določenih besedah, ki posamezne sklope obravnavajo, obvezno tam, do koder čutna zaznava ne seže) sploh razume(va)li tisto (vsebino), o kateri beseda izpričuje! In taisto občestvo izbira (svoje) predstavnike, ki nato po isti (nes)pameti, torej skladno z neumnostjo občestva, obravnava predloge zakonov (v parlamentu), jih obdeluje, predeluje ter sprejema (bodisi zavrača)!

Ne, v kurniku ne more biti jasno nič drugega kot to, da je kokoš kokoš, da zoba med lastnimi iztrebki (in pozoba tudi njih), pa da, včasih, tudi »slepa zrno najde«, se ji nekaj posreči.

Dosledna veljava omejitev in dosledno njih izvajanje

Naj se razpišem, ali, na kratko, zgolj povprašam: kje živiš?!!!!!

Tisti, ki dospejo do (objektivne) moči, tistim, katere se bojijo (bodisi njih samih, bodisi njih zvez in poznanstev, klik), tistim, ki v isto jato sodijo, v kateri je tudi razsojevalec (ali preiskovalec, ali tožnik)… tistim nagonskost »skozi prste gleda«, vsem ostalim pa – stvar trenutnega navdiha, bolj ali manj. Pa lahko zaradi 100 evrov (neplačila) brez hiše ostaneš (pa da ne bo nesporazuma: vsekakor si je tisti, kateremu so hišo zaplenili, in je, sam, preprečil, da bi mu odnesli, na primer, TV aparat, ali kuhinjski aparat, ali kos pohištva… in je sam, zavestno – vsaj moral bi se zavedati – storil prekršek, ter se niti za kasnejša opozorila ni zmenil… zaslužil sankcijo, vendar USTREZNO sankcijo, teži prekrška primerno, nikakor pa ne odvzema nepremičnine, kakršna je hiša)!

Pa, da ne bi bilo nesporazuma: VSAKO nagonsko bitje (pa naj bo sodnik ali zgolj »običajen« državljan) na povsem enak način funkcionira, ima različna merila, pa sebe drugače obravnava kot ostale, pa neke »svoje« drugače obravnava kot ostale… potemtakem občestvo niti moralne pravice nima, za to, da bi se kaj dosti nad »pravnim redom« razburjalo, kajti vse, ampak res vse, kar doživljamo v časih »demokracije«, je zgolj odraz, preslikava navad, izkazovanj – nagonske večine! Kateri so, denimo, »veze in poznanstva« nekaj povsem normalnega, samoumevnega, kadar sama sebi na tak način pridobiva… in obsodbe vredna, kadar pridobiva nek drug!

Kdaj bodo omejitve učinkovite?

Vzemimo primer Trobca: skuril je ne-pomnim-koliko žensk, in bil obsojen na – 20 let zapora! Pomeni… da bi, povsem zlahka, lahko s svojim početjem nadaljeval, ko bi bil v zaporu »priden« in bi bil, po prestani kazni, (še vedno) dovolj pri močeh.

Določena (zgolj tozadevno etična) ravnanja nagonska bitja izkazujejo IZKLJUČNO v strahu pred posledicami, pa – če se bojijo, da bodo kaznovana, zaradi nepravilnosti, bodo »pridna«, v nasprotnem pa ne bodo! NI zavedanja, NI osveščenosti tam, kjer NI razumevanja, kjer ni etičnosti, ki je že (sama po sebi) prirojena, v podobi uvidevnosti, v podobi bolečine, ki jo začutiš, ko vidiš, da si nekoga prizadel! NI pridnosti tam, kjer ukradeš »zgolj« paket vijakov, s tekočega traku, češ »itak je tega dovolj, sploh opazili ne bodo«… kajti tudi s takšnim paketkom neposredno vplivaš na to, da si povečal stroške poslovanja (v vijake je bil vložen material, katerega je bilo treba plačat… vanje je vloženo delo, katerega je bilo treba plačat… energenti, katere je bilo treba plačat), in, na drugi strani, zmanjšal realizacijo prilivov (tistega, kar si ukradel, podjetje ni moglo prodati!)… če zanemarim preprosto dejstvo, da si odtujil (ukradel) nekaj, do česar nisi upravičen, ker NI tvoje!

Če se povrnem k temu, da so zakoni zaradi tega, da zagotavljajo (vsaj omogočajo) neko (vsaj relativno) varnost vsem tistim, ki zmorejo normalno sobivati, potem mora biti v prvem planu, pri obravnavanju teh zakonov, to, ali so (takšni, kakršni so) učinkoviti, ali zares dosegajo tisto, čemur so namenjeni? Takrat MORAM biti najprej human do tistih, katere ščitim, šele posledično tudi do tistega, katerega bom kaznoval (če ne drugega, ni etično znašati se nad nekom, komerkoli, četudi je zagrešil dejanje, katerega ne bi smel), pa…

Je humano do skupnosti, to, da večkratnega morilca (ki je NEPOPRAVLJIV primer, najprej zaradi tega, ker je nagonsko bitje, ki le v prisotnosti sankcij, in njih izvajalca, zmore biti pridno… nato zaradi tega, ker z zaporniki nihče vsebinsko zares ne dela, v smeri, da bi skušal, vsaj tiste redke, pri katerih je uspeh možen, ozdraviti, jih spreobrniti, spremeniti, zares, vsebinsko spremeniti, pač pa, celo nasprotno, se v zaporu nalezejo še tistega slabega, česar prej, morda, niso po/znali) obsoditi na 20 let?

Za morilca ni humano, njemu je vsak zapor (pa naj traja tri dni, ali dvajset let) nehuman, ker ga omejuje, za občestvo pa tudi ni, kajti – v primeru, da se takšen obsojenec povrne v svoje nekdanje okolje, da uspe dospeti iz zapora, v takšnem primeru je povsem realno moč pričakovati to, da bo svoja izkazovanja (zaradi katerih je bil obsojen) ponavljal! Potemtakem bo, spet, moril!

Če ne verjameš, potem poišči podatke, ki govorijo o tem, da se gromozanska večina obsojenih izkaže v podobi povratnikov (da se, po prestani kazni, spet srečajo z zaporskim okoljem)!

Kaj želim povedati?

Preprosto, to, da v takšnih stanjih, kakršno je »demokracija«, v stanjih, znotraj katerih večina (itak) svobodo pojmuje pod »smem početi kar mi prija« (in takšno pojmovanje tudi izkazuje, da le do priložnosti dospe), ne sme biti v ospredju interes posameznika (obsojenca), pač pa interes sobivanja (varnost vseh tistih, ki zmorejo sobivati na uvideven, nikomur-nič-hudega-storeč način), potemtakem naj bi bilo tudi opredeljevanje kazni usmerjeno v zagotavljanje NEponavljanja storjenih (nepravilnih, nesprejemljivih) dejanj, potemtakem… bi bilo potrebno trobce bodisi doživljenjsko zapreti, bodisi se od njih, kot potencialnih (in upravičeno verjetnih) groženj, na (zanje) neboleč način posloviti.

Ne verjameš? Ne verjameš, da so v neredu potrebni strogi ukrepi? Da so, pravzaprav, potrebni (vsaj kot grožnja, kot možnost kazni, ki lahko doleti – in ni nujno, da bo tudi doletela tistega, ki ne spoštuje pravil sobivanja) VSELEJ tam, kjer se izkazujejo nagonska bitja? Dobro, potem pa, če si na kmetih, in imaš živali, odpri ograde, obore, vrata hleva, spusti vse te nagonske na plano, in uživaj! Ali pa (zgolj) počakaj, boš videl, to, kar trenutno živimo, še ni najhujše!