Narava
je narava, in se ne zna, ne zmore se spremeniti. Obsojena je na nagone, med
katerimi je temeljni – nagon preživetja.
V
naravi ni harmonije. Tisti mir, ki ga je moč, občasno, videti, je le stanje, v
katerem sit počiva, poražen obnavlja moči, mladič pa čaka na svojo priložnost.
In kakor hitro mine… sitost, se spet začne lov, in za vsak lov je značilno, da
se, v njem, znajdeta tako uplenitelj, kakor tudi žrtev… grenak okus poraza, se
spet obudijo stare, pravzaprav konstantne želje, in nekdanji poraženec se,
tokrat z dodatnimi izkušnjami, znova poda v boj. In tudi mladič bo počel,
oboje, takisto, samo da zraste dovolj, toliko, da presodi, da bi utegnil biti,
s svojimi močmi, in znanjem, kos starejšim.
V
naravi imajo močnejši, šibkejši se ravnajo po zakonih tistih, ki premorejo najbolj prepričljive zobe,
kremplje, rogove. In uživajo, ti, šibkejši, v tistem, v čemer jim je puščeno
uživati, in zgolj toliko, kolikor jim je puščeno, kajti – vsak prestop prek
(nevidno) zarisane črte, ki pristojnosti glavnega deli s podanostjo preostalih,
je kaznovan.
V
naravi je sobivanje le nujno zlo, potrebno za razplojevanje (ohranjanje vrste),
družen odpor proti zunanjim (ohranjanje krdela/tropa), lažje vzgajanje
podmladka (ohranjanje krdela/tropa in vrste kot take). In tudi v naravi štejejo
veze in poznanstva, in šteje prilizovanje, natanko tako, kot štejejo v svetu
človejakov, ki so, vsemu navkljub – nagonska bitja. Potemtakem bitja, ki so »urejena«
po zakonitostih narave.
Narava
ne pozna uvidevnosti, pozna le mir (posledično ne ogrožanja ostalih) sitosti in
poraza (oz. obnavljanja moči). Potemtakem ne premore etičnosti, ne premore
tega, da bi se posameznik lastnim interesom odrekel, v korist skupnosti. Niti
lastne, kaj šele neke druge, »tuje«. Ko bi premogla, takšno izkazovanje, potem
v njej ne bi vladal boj za obstanek, pač pa bi v njej potekalo dejansko
sobivanje, upoštevanje interesov vseh in vsakogar, izkazovano s strani
slehernega posameznika. In potem bi taisti posamezniki morali družno,
dogovorno, organizirano delovati, da bi bil volk sit in ovca cela. Pravzaprav
bi se volk moral naučiti jesti travo… pravzaprav bi trava izumrla, ker bi jo
vse pašne živali, ko bi se, v miru, razplodile, preprosto – požrle… pravzaprav
prehranjevalna veriga ne bi več obstajala, in v končni fazi bi sledilo popolno
izumrtje, vsega rastlinskega in živalskega sveta. Posledično bi se tudi prst
spremenila v prah.
Za
etiko je kriv človek, razumsko bitje, ki je ugotovilo, da samo ne zmore na
račun ostalih, da samo ne zmore biti ravnodušno ob tem, ko druge ogroža, pač pa
ga je, nasprotno, takšno početje prizadelo. In ga je, kasneje, prizadevalo tudi
pri drugih, katere je srečeval, in so, po vrsti, bili zgolj podobni, po zunanjosti,
njemu, človeku. In je tudi pri njih, teh podobnih, pri človečnjakih, postopoma
uspel, da je vsaj določene njih navade, določene načine njih izkazovanj
obrzdal, denimo (krvno) maščevanje, človejakožerstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar