Nekaj malega pa le vem...

Nekoč sem bil povabljen, k nekemu pogovoru. Pravzaprav je šlo za del postopka ugotavljanja (psihične) obolelosti določene osebe. In je govorjenje naneslo na tisto obliko izkazovanja, znotraj sobivanja, katero lahko poimenujemo kot “ne/sprejemanje nekoga, kogarkoli”...

Pogovor je vodila dr. Borštnarjeva, tedaj vodja psih. ustanove, v kateri je potekala izmenjava besed. Omenjena sodi, zanesljivo, med strokovne avtoritete, v psihiatriji, podalpske nabirke vseh, tako dejansko usposobljenih (vsebino razumevajočih), kakor raznih šarlatanov, ki tovrstne storitve, celo, bojda s področja psihiatrije, nudijo, tržijo.

Povprašan sem bil za mnenje, in sem izustil nekako takole: Kadar nekoga sprejemaš, zares sprejemaš, kadar trdiš, da ga imaš rad, takrat ga sprejemaš (ga imaš rad) natanko takšnega, kakršen je...

V tistem trenutku me je voditeljica pogovora, ljubeznivo, prekinila, in se obrnila proti trem, morda štirim specializantkam, ki so sedele v svojem, ozvočenem in s stekleno pregrado ločenem prostor(čk)u: “Ste slišale, kaj je rekel?! Ste slišale?!” In je, do pikice natanko, ponovila moj izust.

Da, kadar nekomu trdiš, da si ga sprejel, kadar celo zagotavljaš, da ga imaš rad, takrat ga sprejemaš, kakršen je! Kakopak...

Pri sleherniku je moč opaziti določene pomanjkljivosti, lahko tudi nepravilnosti, pa - če so le-te zanemarljive narave, če nikomur radi njih svet ne bo ne grši, ne slabši, potem niti ni potrebe po tem, da bi jih, kdorkoli, spreminjal. V nasprotnem, v kolikor so te pomanjkljivosti, nepravilnosti odraz nečesa negativnega, v izkazovanju tistega, ki se z njimi ponaša, v kolikor negativno delujejo tako na samega njih izkazovalca, kakor na okolje, takrat...

Takrat skušaš dotičnemu posamezniku pojasniti, kaj in čemu je, pri njem, narobe, in ga skušaš nagovoriti v spremembe. In to IZKLJUČNO v njegovo dobro, ne zaradi samega sebe, zato, da bi tebi bolj ugajal, da bi bil tebi bolj podoben, s tem bolj sprejemljiv (kar je, mimogrede, sporna želja, ki izkazuje le to, da tisti, za katerega si ugotavljal, da ti je sprejemljiv, to dejansko ni!).

In, če je teh pomanjkljivosti, nepravilnosti preveč? Dve možnosti obstajata:

V kolikor gre za osebo, ki “od zunaj” skuša vstopiti v tvoje življenje, potem, že od samega začetka, takšna oseba ne more biti tebi sprejemljiva, je ne moreš imeti rad.

V kolikor gre za osebo, ki je, od nekdaj, sestavni del tvojega življenja, potem si ji (moralno) dolžan pomagati, jo, še naprej, skušati pripraviti do tega, da poišče pomoč, v kolikor dopuščaš, vsaj teoretično, možnost dejanskih, kakovostnih, vsebinskih sprememb (ni slehernik dovzeten za razlage, posledično za razumevanje, potemtakem ni moč, pri sleherniku, vsebinskih sprememb pričakovati) in, v vmesnem (ali pa trajnem) času, pač, povsem preprosto: (po)trpiš, videč, kako se te pomanjkljivosti, nepravilnosti izkazujejo. Vendar...

Tu, po nekem času, nastopi dvom, ki svojo odločitev sprejme na osnovi same pripravljenosti taistega, ki je pomanjkljiv, nepravilen, sebi in okolju neposredno škodljiv, pripravljenosti po tem, da samega sebe skuša, v lastno dobro (posledično v dobro vseh, s katerimi ima opraviti), spremeniti. In ta dvom, marsikdaj, postane ugotovitev, ki, po nekem sila mučnem času, “roke od primera dvigne”. Žal, a je zadeva podobna utapljanju, pa: če se utapljajoči obesi nate, utegne tudi tebe, s seboj, na dno povleči!