Že
nekajkrat sem zapisal, da človejak(i) in človek (ljudje) niti (istih) besed ne
razumejo enako, kaj šele, da bi enako razumeli (pojmovali) vsebine, o katerih
te besede sporočajo. In zastavim s primerom, katerega sem zasledil na spletu…
Prijatelj(stvo)
Ne bom
dobesedno zapisoval, to, kar sem prebral, pač pa bom povzel le bistveno, in to
zapisal takole: »Dragi prijatelji… nekateri me kličete (po telefonu) in mi
sporočila pošiljate… nekateri bi celo k meni, v moj dom radi prišli… (pa) sporočam
(vam), da ne spustim vsakogar v svojo zasebnost.«
Potemtakem,
če povzamem: si moj prijatelj, vendar – pusti me pri miru!
Od kod
beseda prijatelj? Če si pozoren na njen prvi del, potem prebereš PRIJA(telj),
torej prebereš besedo, ki govori o tem, da ti nekaj/nekdo godi, da, potemtakem
(in posledično) prijetno deluje nate, na tvoje življenje. Da imaš to, kar ti
prija, rad. Zdaj pa takole: kadar mi nekaj/nekdo prija, kadar imam nekaj/nekoga
rad, takrat tega NE zavračam, ne izključujem iz svojega življenja, pač pa ga,
nasprotno, želim imeti (v svojem življenju)! In – če ga želim imeti, potem ga
bom bolje imel, če se tik ob meni znajde, kot pa v podobi spletnega druženja.
Potem, če ga zares želim imeti, če mi zares PRIJA, če je zares moj PRIJAtelj,
bom vesel njegovega klica, in njegovega obiska!
To, kar
človejak(i) pojmuje(jo) pod besedo prijatelj, temu človek poreče znanec. In
takšni »znanci« se tudi zbirajo, na raznih družabnih omrežjih, se, praviloma, »družijo«
na osnovi enakih (ali podobnih) stališč, in se, med seboj, v bistvu – niti ne POznajo!
Da,
beseda ZNAN(o) govori le o tem, da o nečem veš (da je, da obstaja), dočim
beseda PO-ZNAN(o) govori o tem, da nekaj/nekoga poznaš, da veš, o tem
nečem/nekom vse kar je pomembno vedeti (pa te to/ta, kar/kogar poznaš ne more
zares presenetiti, z nekimi svojimi izkazovanji).
Človejaki
NE zmorejo poznavati, zaradi odsotnosti razum(evanj)a, zaradi NEenovite
zavesti, s katero razpolagajo, lahko ugotavljajo le po sistemu »za nazaj«,
oziroma, drugače zapisano: nekoga lahko »ugotovijo« šele takrat, kadar se jim,
človejakom, ta nekdo že nekaj časa izkazuje s svojimi ravnanji, in samo z
ravnanji! Da bi presojali, da bi ugotavljali značaj nekoga drugega, na temelju
besed (stališč), ki jih le-ta izreka, na temelju ne/konstantnosti istega, ne,
tega človejaki, pač, niso zmožni, kajti ti, katere »presojajo«, se bodisi
ravnajo povsem enako, kot se ravnajo sami človejaki, potemtakem nagonsko (pa
svoja ravnanja, svoja stališča do ene in iste vsebine, spreminjajo okoliščinam
primerno – pomeni, da so NENAČELNI, da NE morejo biti etični /etika TERJA
NAČELNOST, terja to, da si, v vsakem trenutku, prepoznaven, da je za vsak
trenutek moč sklepati o tem, kako se boš odzval… in je tak način osebnega
izkazovanja, nenačelen, neetičen, človejakom, vsem, povsem »normalen«!), ali
pa, v kolikor so NEčlovejaki, na način(e), ki je/so človejakom nerazumljivi,
potemtakem tudi čudni, »nenormalni«, zategadelj – nesprejemljivi!
Zgolj
zaradi te NEzmožnosti prepoznavanja značajev velja tisti človejaški »oblast
pokvari«, ker – če je bil prej, nekdo, »v redu« (četudi je bil »v redu« le po
človejaškem dojemanju, dejansko pa NI bil prav nič v redu, saj je tudi prej
izkazoval svojo nagonsko naravo, to, da se prilagaja – tako, kot mu prija,
tako, kot mu je lažje – spreminjanju okoliščin, pomeni, da je bil tudi prej NEnačelen
= NEetičen!), potem ga je »oblast pokvarila«, ker – ko je prišel do »oblasti«
(do moči odločanja), je začel biti povsem drugačen, kot je bil prej (kar,
seveda, NI res, še vedno je ostal povsem enak, le kazati se je začel na
drugačne načine, v svojih pravih podobah, saj se je začel, na osnovi »moči«, do
katere se je dokopal, kazati v svojih pravih podobah, medtem ko je prej te
svoje prave podobe – tudi – prikrival, podzavestno, seveda, se jih je bal
pokazati… in, mimogrede: kdaj posameznik izkaže svojo pravo podobo, tistemu, ki
je tudi sicer ni zmožen sproti prepoznavati? Takrat, ko se bodisi počuti »močnega«
/češ nihče mi ničesar ne more/ in takrat, kadar se počuti že toliko ogroženega
/v nevarnosti/, da nima več česa izgubiti, pa mu »boj za obstanek« prevlada
strah pred posledicami njegovih ravnanj).
Potemtakem
zlahka zapišem, da človejaki niti POZNANIH ne premorejo, kajti vse to/te,
kar/katere »poznajo«, »poznajo« le v okviru nekih ustaljenih okoliščin, nikakor
pa ne v primerih nekih ekstremnih sprememb (taistih okoliščin)! Pomeni, da
premorejo znance, te, za katere vedo, da so.
Čemu je
presojanje (nečesa, nekoga) zgolj na temelju izkazovanj(a) (torej presojanje,
ugotavljanje – tudi sveta – na temelju POSLEDIC in po sistemu »svet je, kakršen
se mi kaže«!) napačno? Preprosto:
To, da
mi nekdo (ki ima to, kar želim tudi sam, ali ima vsaj dostop do tega, načeloma
vsaj) ne da tistega, kar želim imeti (denimo to, da vlada, Cerar, ne da
univerzalnega dodatka… ob čemer vsi vidijo Cerarja na poziciji moči, potemtakem
na poziciji, s katere lahko odloča o tem ali bo/ne bo dal, potemtakem – če je
za vse ostalo dovolj denarja, potem mora biti tudi za »nas«… sila preprosto,
umsko skromno razmišljanje, a povsem dejansko, v človejaškem primeru!), to še
ne pomeni, vsaj brezpogojno ne, da je ta, ki ne da, slab, grd, skopuški, da
hoče zase (in za svoje obdržati), pač pa…
Kadar
mi nekdo nečesa ne da, potem se, kdo bi vedel, lahko tako (z ne-dajanjem)
izkazuje tudi zato, ker nima iz česa dati (pričakovanja po delitvi oz.
prejemanju so povsem druga zadeva, kot je ustvarjanje tega, kar si človejak
želi imeti!), ali pa, preprosto, zato, ker nima osnove, zakonske, za to, da bi
smel (v okviru etičnosti) da(ja)ti! Da, celo takšni primeri obstajajo, da sami
zakoni preprečujejo darežljivost (če ne verjameš, potem pridobi informacije o
tem, komu smeš dati, pomeni brezplačno odpovedati se tistemu, kar imaš v lasti,
in lastninsko pravico prenesti na drugega… v primeru, na primer, ko bi želel
neko njivo podariti… in olajšam: smeš dati le bližnjim sorodnikom in ožjim
družinskim članom ter humanitarnim organizacijam in državi), in to počno počez
ter izključno zaradi tega, ker je bilo preveč zlorab (nekih predhodnih
zakonov), preveč goljufij (ko so uradno »dajali«, dejansko pa proda/ja/li in
se, pod krinko dajanja, izognili plačilu davkov), da bi tisti predhodni zakoni
zmogli obstati. Je, očitno, preveč »poštenega« ljudstva, da bi zmogli brez
omejitev!
Ali pa,
še boljši primer: to, da svojemu otroku nečesa ne dam/pustim, to lahko pomeni
a) da mu tega »ne privoščim« b) da ga z nedajanjem (nedovoljenjem) kaznujem za
nekaj, kar je (kot napačno) storil ali kar redno, konstantno počne c) da ga
želim naučiti tega, da v življenju obstajajo pomembne in nepomembne stvari, da
življenja ne kaže presojati na osnovi materialnega (imetja), da ga želim
naučiti, morda, skromnosti d) da ga želim obvarovati pred negativnimi posledicami
tistega, kar bi dal/dopustil (in se otrok teh posledic, četudi se »le« kot
možne izkazujejo, ne zaveda) e) da imam, morda, dva, tri otroke, in da vsi
želijo taisto, jaz pa tega (taistega) nimam toliko, da bi vsem podelil, da bi
vsakdo dobil, pa – če dam enemu, potem ostalim krivico (s)počnem, jih
prizadanem f) da tega, kar si želi, preprosto, nisem zmožen uresničiti (ker, na
primer) za to nimam denarja… in še bi se našle možnosti, ki o enih in istih
stvareh govorijo: o pričakovanjih, zahtevah (tistih, ki pričakujejo,
zahtevajo), o vsebini (ki predstavlja tisto, kar pričakujem, zahtevam), in o
meni samem (ki naj bi dal/izpolnil). In te tri stvari so povsem ENAKE v vseh
naštetih okoliščinah, pomeni, da se le okoliščine spreminjajo! Ta, ki
pričakuje, je (vselej) enak (samemu sebi), pač – pričakuje! To, kar bi rad
imel, je enako, je, pač – to, kar bi rad imel. In jaz sem enak, povsem enak, le
različni vzgibi, različne okoliščine so tisto, kar mojo odločitev oblikuje,
čeprav sem, po presoji nedozorelega otroka (ali pa človejaka, popolnoma enako!)
DOBER, v primeru, ko dam/dopustim, in SLAB, kadar ne dam/dopustim!
Natanko
na enak način presojajo vse, in vsakogar, človejaki, zato jim je tudi (skrajno)
nemoralna oseba dobra, v primeru, da imajo, človejaki, od nje korist(i), in jim
je tudi skrajno etično bitje slabo, v kolikor človejakom NEPOSREDNO ne koristi
(torej na način, da človejaki s svojimi čutnimi zaznavami ugotovijo to, da jim »nekaj
godi«)!
Da, natanko
takšno je večinsko volilno telo.
Spoštovanje
in avtoriteta
Temu,
kar človejaki pravijo »spoštovanje«, temu bi človek dejal upoštevanje, pa še tu
bi termin z določeno rezervo uporabil, kajti: pri človejaškem »spoštovanju« ne
gre za dejansko upoštevanje nečesa/nekoga (kadar zares nekaj/nekoga upoštevaš,
potem temu dopustiš, da obstaja natanko tako/takšen, kakršno/kakršen je!), pač
pa gre le za upoštevanje dejstva, ki govori o tem, da nekaj/nekdo obstaja
(obenem pa mi je ta nekaj/nekdo lahko povsem nesprejemljiv(o), ga, potemtakem,
ne upoštevam, ne želim, da je takšno/takšen v mojem življenju!).
Kaj je
to (zares) spoštovati?
Sila
preprosto: kadar te nekdo (dobesedno) navduši, s svojimi besedami in ravnanji,
torej z IZKAZOVANJEM SAMEGA SEBE, kadar v tem nekom (nečem) vidiš tisto »kar bi
moralo biti, kot obče, kot merilo vsem in vsakomur – potemtakem tudi meni! – zato,
da bi bil svet lep, dober, pošten… in bi bil takšen, svet, za vse«, takrat se
spoštovanje NEIZOGIBNO, torej samo od sebe, porodi! Takrat ga ni treba
predpisovati, zaukazovati (v stilu zastavo, himno, državo, slovenstvo, triglave…
je treba spoštovat!), takrat, preprosto, obstaja! In kadar obstaja, tisto res
spoštovanje, takrat – nisem nekaj o merilih zapisal? Takrat je to, kar
spoštujem, tudi meni merilo tistega prav, dopustnega, pa tudi sam želim
(in se trudim, da bi bilo tako) živeti vsaj približno podobno tistemu, kakor
živi (se izkazuje) ta, katerega spoštujem!
Pravijo,
da dobri zgledi vlečejo, in res je tako, čeprav – vlečejo le človeka (ljudi),
medtem ko človejake raje slabi potegnejo. Za dobre zglede se je potrebno
odpovedovati, se je potrebno, v tem večinsko nagonskem svetu, obnašati drugače,
kot se obnaša večina, pomeni, da si s tem, ko se obnašaš drugače od večine,
samo otežkočaš življenje! Ne nazadnje, za to, da boš dejansko živel tako, kot
je (za dejansko spoštovanje) potrebno živeti, za to moraš biti načelen, si ne
moreš dovoliti nagonskega ravnanja po pogojnem refleksu!
Ne
verjameš? Pomisli… zagotovo poznaš zgodbice o Kristusu, pa si slišal, da je
živel skromno, da se je odpovedoval določenim stvarem, zato, da bi jih drugi
imeli, da se je za druge izpostavljal, se žrtvoval, da je bil uvideven,
prizanesljiv, dobroten, nesebičen… in – koliko takšnih pa poznaš, v svojem
okolju, ki najprej (če ne celo izključno) nase ne pomislijo, ki živijo skromno,
ki (sebe in tisto, kar imajo) dajejo nekim drugim, ki se ne lažejo, ne »spreminjajo
obraza«… pri čemer, ne pozabi, VSI »spoštujejo« taistega Kristusa (le da se
povsem drugače izkazujejo, kot se je on)!
Človejak
spoštuje moč, spoštuje dejstvo, da nekdo lahko (s pozicije oblasti, moči) nekaj
povzroči, človejaku. In to moč spoštujejo le toliko časa, dokler od nje
(pozitivno) prejemajo. Ko se prejemanje preneha, takrat ne »spoštujejo« več. In
ko se nabere zadostno število nezadovoljnih (z oblastjo, z močjo), takrat se to
»spoštovanje« začne izkazovati tudi v podobah sovraštva!
Ne,
človejak nikogar ne spoštuje, niti samega sebe, kajti – ni zmožen, objektivno,
spoštovati, pa – ko bi vsaj samega sebe zmogel (spoštovati), potem bi se moral
vselej enako izkazovati, odzivati, potem bi moral biti načelen, vselej (drugim)
prepoznaven (kot nespreminjajoč se), česar pa, prav zaradi svoje nagonskosti
(ki obstaja izključno zaradi NEenovite zavesti in, posledično, odsotnosti
razuma!) tega ni zmožen doseči. Niti doseči, kaj šele izkazovati!
Ne,
človejak ne ve o tem, kaj je to MORALNA avtoriteta (človejaku je namreč »moralno«
le tisto, kar njemu prija, kar je po njegovih merilih »moralno«!), še manj, kaj
je to STROKOVNA avtoriteta (moraš biti mojster, da mojstra presojaš, da o
njegovem znanju ugotavljaš… ne gre tako, kot se izkazuje, v »demokraciji«, ko
dobesedno vsak lolek presoja o vsem, in zlati o tistem, o čemer ničesar ne ve!),
ve samo to, kaj je to – avtoriteta moči (tisto nekaj, česar se človejak
boji, in se, zgolj v strahu pred neljubimi – zanj – posledicami, ravna skladno
z navodili, ukazi, pričakovanji teh avtoritet moči)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar