… v
kolikor t(ist)ega, kar se ti kot enostavno kaže, ne razume(va)š! Še huje, v
primeru, da se boš lotil urejanja, razreševanja takšnih vsebin, boš škodno
deloval. In boš, v najboljšem primeru, omogočil »le« poslabšanje stanja (s tem,
ko čas po svoje teče, težava pa ostaja nerazrešena, se le-ta samo krepi, veča),
v najslabšem pa boš to, kar »rešuješ« - dobesedno »zafural«!
Lep primer
so (družbena) stanja, kakršna živimo, odkar je uveden sistem »demokratičnih« norišnic!
Vse aktivnosti, ki so pripeljale do današnjih stanj, so bile zastavljene pred
desetletji, in to z občim odobravanjem, celo aktivnim sodelovanjem. Denimo »privatizacija«,
posledično (raz)prodaja t. im. družbenega premoženja… je občestvo potrebovalo
več kot 25 let, da je najprej videlo to, kar se je zgodilo, in šele po tem, posledično,
na osnovi (čutno) izkušenega, taisto tudi »ugotovilo« (medklic: viš, razum pa
deluje popolnoma drugače, je zmožen predvide/va/ti dejanske posledice, jih s
tem tudi onemogočiti, preprečiti, potemtakem ne zastavljati ravnanj, ki v po/slabšanja
vodijo!).
Ampak,
pustimo obča stanja ob strani, že dejstvo, ki govori o tem, kakšne bebavosti
živimo, odkar večina odloča o temeljnih smernicah in o predstavnikih, ki naj bi
njene interese zagotavljali, priča o popolnem nerazumevanju, o popolni
nerazumskosti absolutne večine!
Z druge
strani, če se k ne/enostavnosti povrnem: še tako (na videz) zahtevne, zapletene
zadeve, so povsem preproste, v kolikor si jih zmožen razumeti, si jih zmožen
dejansko (s)poznati, in ne zgolj domnevno, po večinskem. Čemu ves ta uvod?
Takole…
Nekajkrat
sem bil naprošen, da bi dotičnega posameznika naučil tega, kako se izvaja
psihoterapija. Kakopak, prosili so me tisti, ki so, denimo, imeli ustrezno
spričevalo (najraje s področja psihologije) in so se, zgolj zaradi spričevala,
pojmovali za zmožne tovrstnega delovanja. Po sistemu
če-sem-se-učil-o-psihi-in-učenje-uspešno-opravil-potem-sem-pa-ja-usposobljen-za-to-da-se-s-psiho-ukvarjam…
DALEČ
OD RESNICE, pa še kako daleč, kajti – tako, kot to velja za dobesedno vsa
področja učenja, velja tudi za učenje o psihi, pa je krepko premalo to, da
razpolagaš morda celo z goro podatkov, ki jih samemu sebi razlagaš v podobi
nekega znanja, če teh podatkov, če samega delovanja nečesa, česarkoli, NE razumeš!
V takšnem primeru je tvoje znanje le domnevno, navidezno, dejansko pa je (v
praktičnem življenju) kup nepotrebne šare, ki zgolj tvojo nedojemljivost zavaja
v prepričanje o tem, da zmoreš tisto, česar – ne zmoreš! Da, kar veliko (tudi)
psihologov sem spoznaval, v svojem življenju, in le tu in tam spoznal takega,
ki je vedel, kar je moral vedeti (da je bil uspešen v svojem delu)!
Psihoterapija,
to je ja nekaj lahkega, sem zasledil tudi takšno prepričanje. Kako da ne, ko pa
gledajo razne filme, vidijo, kako nek terapevt dreza v na-kavču-ležečega, se
pogovarjata, in se pogovarjata o tem, kako je neka-mama-mučila-svoje-dete, in
počneta vse mogoče stvari, s ciljem, da bo ta, katerega je mama-mučila zmogel…
kaj bo zmogel? Znosneje živeti lastno življenje, samo to in nič več, ZNOSNEJE.
S tem, ko ga bo terapevt privedel do tega, da bo »požrl knedl« in si na nek,
recimo temu ustrezen način, oblikoval določeno mnenje, o tem, maminem-mučenju.
Zdaj pa takole…
Če si
zlomiš nogo, in ti »zdravnik« pomaga le toliko, da te spravi v stanje, v
katerem boš sprejel dejstvo o tem zlomu, in se naučiš živeti z deformirano nogo…
ja, tudi v takšnem primeru boš znosneje živel, nekako se boš sprijaznil z
zlomom (če ne drugače, potem v stilu imel-sem-srečo-lahko-nesreče-ne-bi-preživel),
vendar noga NIKOLI ne bo več funkcionirala na način, na kakršnega je takrat, ko
je bila še zdrava, kar pomeni, da bo (neposredno) prikrajšano tudi samo tvoje
življenje, denimo, ne boš mogel početi stvari, v katerih si poprej užival, ali
pa jih boš, v najboljšem primeru, počel na nek skrajno drugačen, lastnim
zmožnostim primeren način! In POPOLNOMA ENAKO je pri psihičnih poškodbah,
obolenjih, s to razliko, da sam zlom noge, takrat, ko se zaceli, neposredno ne
pogojuje poslabšanja telesnega stanja, dočim sama psihična okvarjenost NEPOSREDNO
POGOJUJE nadaljevanje (po)slabšanja življenja (tako njegovega psihičnega, kakor,
posledično, tudi fizičnega dela oz. zdravja!), tistega objektivnega stanja, ki
ga živiš (bolj kot si psihično poškodovan, dovzetnejši si na delovanje vsega
negativnega, s čemer se v življenju srečuješ, manj si se zmožen, pred tem
negativnim, u/braniti)!
Res je,
UČIJO se celo psihoterapijo, in naučijo se izvajati določene postopke
(vrtati-v-na-kavču-ležečem-ali-na-stolu-sedečem), in se, morda, naučijo
obolelega celo popeljati do tja, kjer se bo z lastno poškodbo sprijaznil,
vendar – je to zdravljenje, je to ozdravitev, je to – cela, ozdravljena,
nepoškodovana, zmožna noga?! Ni, seveda, da ni, nasprotno!
Potemtakem
dejanska psihoterapija, tista, ki naj bi (ker to tudi zares, objektivno zmore!)
o/zdravila, NI to, kar se večinoma izvaja, in se izvaja tako zaradi nezmožnosti
razumevanja, sočasno pa zaradi pomanjkanja DEJANSKIH terapevtov (in,
posledično, vsega ostalega, za delovanje potrebnega, ne nazadnje samega časa),
potemtakem je (te, dejanske) ne kaže pojmovati v podobi nekakšne obrti, v
okviru katere, po nekih opredeljenih načinih, po napotkih, po naučenem…
opravljaš svoje delo, tozadevno zdraviš!
Ne
zagovarjam takšnega načina terapevtskega dela, četudi ga sprejemam kot
(načeloma, praviloma) edino možnega, prav zaradi neugodnega razmerja med
obolelostmi, na eni strani, in psihoterapevti na drugi (mimogrede: o mazačih,
šamanih, o nekih, ki s sajenjem in nego cvetličnih lončnic, ali pa z
razgibavanjem posameznih telesnih delov, ali telovadbo kot tako nasploh…
izvajajo neke svoje »psihoterapije«, sem že pisal, pa pripišem le to: dokler
imajo dovolj neumnih, da jim nasedajo, dokler se celotna družba ne zaveda
problematičnosti takšnih stanj /le tega pa se večinska neumnost NIKOLI ne bo
zavedala/ in dokler so sami tako neumni, ti terapevti, posledično neodgovorni,
da si celo brez formalno urejenih zadev, denimo celo brez ustreznega
certifikata, ki naj bi vsaj formalno pričal o neki, četudi vsaj formalni
usposobljenosti… upajo početi to, kar počenjajo: tržijo svoje »znanje«, pobirajo
»davek na budale«!). Da, celota je krepko bolna (poglej podatke o alkoholizmu,
samomorilnosti, družinskem nasilju…), za uspešno terapijo (takšno, ki OZDRAVI)
je potrebno veliko, veliko časa, terapevtov je malo, obenem pa, kot sem tudi že
zapisal: nerazumskih bitij ne zmoreš ozdraviti, ne zmoreš jih spraviti v
stanje, v katerem se bodo kot suverena bitja izkazovala, potemtakem jih lahko
samo zdresiraš, po rugel-anti-alkoholik-sistemu, da bodo, večno, do konca
svojega življenja, žgoleli svoj ne-pijem-sem-/že-sto-let-/zdravljen-alkoholik!
Tem, ki
so me naprošali, da bi jih naučil, sem zastavil konkretne preizkuse, da bi
videl koliko, če sploh, so zmožni dojemati, razumevati. Namreč, in to velja za
vsako stvar: v kolikor ne zastaviš s pravilnega izhodišča, potem je ves trud
zaman, najboljši volji navkljub! In, ker sam ne drezam-v-na-kavču-ležečega, ker
mene sploh NE zanimajo neke konkretne zadeve (podrobnosti) iz življenja
obolelega (dobro, seveda moram vedeti o tem, če je njegova obolelost posledica
mehanskih okvar, za katere se sploh ne čutim usposobljenega – četudi, ni
zanimivo, se prav takšnega zdravljenja da naučiti, kajti ko enkrat poznaš
diagnozo, potem imaš na voljo vse procedure, v okviru učenja so ti pojasnili o
tem katera zdravila, in koliko, je potrebno odmerjati, v odvisnosti od nekih
konkretnih bolnikovih stanj – saj se s tega področja, torej neposredno, nikoli
nisem učil… ali pa je, morda, njegova obolelost posledica delovanja večinskega
okolja, potemtakem ni posledica porušenega kemičnega ravnovesja določenih procesov,
ki se odvijajo v možganih, in se zmorem, pri tovrstnih obolelostih, uspešno
izkazovati, na temelju – razumevanja), a MORAM nekako priti do neke »izhodiščne
točke«, s katere bom zastavil svoja delovanja, se moram veliko pogovarjati, z
obolelo osebo, o povsem splošnih zadevah, o življenju kot takem, da uspem
dospeti do neke trditve, ki mi priča o tem, da je okolje taistemu (obolelemu)
določeno prepričanje vsililo, da ga je s tem (obolelega) spravilo v nek svoj
miselni kalup (posledično tudi ravnanjski), da mu je, s tem, povzročilo tudi
samo obolelost. Potem pa… pravijo, da »je prepričanega nemogoče prepričati«… NI
res, v kolikor je »prepričan« razumsko zasnovan, takrat ga je moč prepričati,
ne samo prepričati, takrat ga je moč pripeljati v stanje, v katerem bo bedasta prepričanja
ovrgel, v stanje, v katerem bo zmogel trezno, razumsko obravnavati posamična
stanja, znotraj objektivnega dogajanja, jih bo zmogel razumevati in se nanje
tudi ustrezno odzivati – resda je takšna odprava prepričanj mukotrpno garanje,
ki dobesedno izčrpa, vsestransko, tako tistega, ki zdravi, kakor (in še bolj)
tistega, ki je v postopku zdravljenja, a je res tudi to, da je to EDINA pot,
edini način dejanske ozdravitve!... in JE res, v primeru nerazumskega,
nagonskega bitja, da »je prepričanega nemogoče prepričati«, pa je takega moč le
zdresirati (v janičarskem stilu, ali v stilu večinske »psihoterapije«), da bo
s-pohabljeno-nogo-čim-bolj-znosno-živel-dalje. Sam dresure NE izvajam, celo
lastnima cuckoma (do)puščam maksimalno možno (njuno) svobodno voljo.
Kakorkoli
že, tem, ki so me naprošali, sem dal v (pre)branje povsem preprost sestavek, o
slučajno izbrani temi, in vanj »skril« določeno trditev (ali celo več njih) ,
ki NI LOGIČNA, ki zares, v praksi, ne obstane (ker se ne izkazuje kot neko
pravilo, pač pa je prepuščena v presojo slehernemu posamezniku, v stilu
svet-je-tak-kakršnega-vidim), in VSI so mi neke povsem druge dele zapisa (neke
druge trditve) izpostavljali, kot tiste, ki naj bi bile izhodiščne (za
obravnavo, terapijo), in NIKOGAR tista(e) logiki sporna(e) ni »zbodla v oči«.
Čemu? Preprosto: ker so jim bile (te, logiki nedopustne) trditve povsem
samoumevne, pravilne, »normalne«, ker so, taiste, podobe občega, vsesplošnega
prepričanja, potemtakem natanko taistega(ih) miselno-ravnanjskega(ih)
kalupa(ov), po katerem(ih) se ravna ves nerazumski, nagonski svet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar