Praznujem

Praznujem. Imam tudi kaj.

Po vrsti prav vse se podira.

In ni mi postavljati nič več nazaj,

naj gre tja, kjer vrag paradira…

 

Bi moral drugače, prav vse, bolj čvrsto.

Srce ni, da dlan ga razdaja.

Požrejo, steptajo, zravnajo z zemljo,

da vse manj mu volje ostaja…

 

Praznujem. Prekleto! Pa kak idiot!

Grenkoba nasmeha v globine.

In mučim, nadalje, želeč le od tod,

da neha, da v koncu vse mine.