Ko vržeš stran…

Je čuden svet, kar v njem dvonog neumnost svojo priča,

goltav bi ga požrl danes, jutri ne imel,

pa k bogu moli v lažeh, a kliče le hudiča,

bi takšen spak, neumen spak, obstajat sploh ne smel…

 

So čudni ti, ki izvedo kaj so v rokah imeli,

takrat, ko izgubijo kar jim vredno je bilo,

še več, celo pomagajo, da sebi bi odvzeli,

nevrednim vrednega dajati ni nikdar v roko…

 

Ko vržeš stran, karkoli že, je pozno za kesanje,

za kar ti ni še malo mar, naj bo odvečna stvar,

pa kaj, če si odvrgel nek svoj čas, in neke sanje,

neumnost neizprosen je, do konca krut vladar…

 

In ti, prav zlahka vrgla si, a naj ti skrb ne zbuja,

imaš seznam, pa mene z njim v pozabo, zlahka, daš,

že res, da v blatu blato zgolj, le blato se ponuja,

in res je, da sam skažeš, če sploh kaj zares veljaš…

 

Ja, vem, ne bo prav nič lahko, iz dneva v dan le huje,

a kaj bi s tem, ni moj problem, sledila si željam,

kdor v blatu srečo išče si, očitno v njem domuje,

a jaz življenja svojega v nič dvakrat ne dam…

 

So čudni ti, ki izvedo kaj so v rokah imeli,

takrat, ko izgubijo, kar jim vredno je bilo,

pravica naj jim dana bo, da bodo dobro želi,

kar iščejo, naj najdejo, naj jim v užitek bo!