Zapomni si, dete…

Te v mislih negujem, učim, in vzgajam,

razkrivam resnico, v človeka gradim,

še to, kar me je, in še kolikor vztrajam,

prenesti, vsaj malo, na tebe želim…

 

Zapomni si, dete, zapomni, sledeče:

ne šteje dospetje, pomembna je pot,

in bolj kot v kamenju in v trnju se vleče,

bolj malo na njej je ničevih zablod!

 

Zapomni si, dete, ni vsakomur dano,

da z enim obrazom načelno živi,

da hodi dostojno, pokončno, vzravnano,

da sme komurkoli s pogledom v oči!

 

Že res, da ni najbolj čaščeno pošteno,

že res, da lahkotno z vestjo se ne da,

a tam, kjer je sprijeno in zasmrajeno,

ni sonca na nebu, ni duše, srca!

 

Te v mislih negujem, učim, in vzgajam,

premajhna si še, da spoznala bi svet,

morda, kdo bi vedel, le sebe zavajam,

morda pa v tebi ostanem živet…