Nebo je prijelo…

Nebo je prijelo, so tožne oči,

in solze prek dneva letijo,

še sence nasmeha nikjer videt ni,

poskrite so ptice, nemijo…

 

Kot misli moreče oblaki črne,

ne dajo za hip se odgnati,

preveč se nabralo je, grize v srce,

da komaj mu je še obstati…

 

Nebo je prijelo, ječavo v dan,

nikamor ni iti, se skriti,

je volja nemočna, poskus vsak zaman,

bo žalost potrebno izliti…

 

In s solzo prav vsako ostane je manj,

nebo z njo počasi umira,

vse manj mu želja bo, in vse manj snovanj,

le čas, ki do konca razžira…

 

Nebo je prijelo, so tožne oči,

v njih pravljice so se izpele,

od njih so ostale le prazne dlani,

in ptice brez kril, onemele…