Zadnje
dneve vse bolj razmišljam o tvojem domu, o moji želji, da ti ga hranim in
ohranim…
Letos
boš nabrala tri leta, jaz pa jih bom štel sedeminšestdeset. Pomeni, da je do
tvoje polnoletnosti še petnajst let. Zase niti tega ne vem, če bom toliko časa
še živel, vem pa, da zanesljivo ne bom zmogel vzdrževati niti osnovnega tukaj,
kaj šele celote! Fizično ne bom zmogel, obenem pa na nikogaršnjo pomoč ne morem
računat. Niti smem, niti želim.
In
striže, razkorak, med mojimi željami glede tvojega doma, in med dejstvi, na
drugi strani. In se mi vse bolj, kot neka bližnja možnost izkazuje, zame,
hiralnica, pardon, dom za ostarele. Sem že preverjal, in za posteljo v
troposteljni sobi bi še zmogel, za kaj več ne. A potem ne bi zmogel za tu, ne
bi zmogel vzdrževati tvojega doma. Roke so danes ne samo lene, pač pa tudi
drage…
V
kolikor bi to prodal, in denar položil na račun s tvojim imenom, ne bi prejel
niti polovice dejanske vrednosti. In zlasti niti toliko, da bi si z izkupičkom
lahko omislila garsonjero. Niti do garsonjere ne bi mogla dospeti, tu pa sta
dve hišni številki, in dobrega pol hektarja relativno urejenega, zasajenega
zemljišča!
Se bom,
obljubim, sicer trudil, po najboljših močeh, a kaj, ko mi le-te vse bolj
ugašajo! In se dejansko znajdem, vsakokrat, ko o tem razmišljam, v slepi ulici –
vhod v težave vidim, zlahka, le izhoda ni nikjer…
Sama
sva, Mala, po tem vprašanju, in je vrag, ker – če jaz ne poskrbim za tvoje
domovanje, povej, kdo bo?! Želel pa bi tudi tebi dati, kakor sem starejšim, in
želim, da tudi ti imaš nekaj svojega, zares svojega! Pri čemer ima pri tem
bregu nek majhen vpliv tudi dejstvo, da je, nekoč, malodane pravljično deloval,
nekoč… ko je bilo vse videt še popolnoma drugačno, in so drugačne podobe
živele, od teh, današnjih. Popolnoma drugačne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar