Minulih obrazov zov…

Brsti brstijo, ptice žgolijo,

misli letijo, na vse strani,

neukročeno vsiljive se zdijo,

a dobrodošle, brez njih me sploh ni…

 

Krila metulji v nebo so razpeli,

in poleteli, kliče jih dan,

meni pa časi so se že izpeli,

zdaj v odmevih vse manj je, in manj…

 

So se čebele v pelod odele,

in pohitele, druge jim ni,

sanje so meni življenje preklele,

ni preko blata v zvezdne noči…

 

Vse kot je prav, tudi glista se plazi,

zvija, in zvija nenehno si pot,

mene pa neki minuli obrazi

vabijo k sebi, v daljo, od tod…