Kosica

Prideš danes, prideš jutri, res mi je vseeno,

le ko prideš, me zagrabi, in odnesi stran,

nič ne bo z menoj odpadlo, prav nič izgubljeno,

le življenje neko teklo več ne bo zaman…

 

Prideš, pač, ko ti zaprija, najti me boš znala,

se ne skrivam, pred nikomer, in spoštujem red,

ko poglede mi s črnino nežno boš obdala,

v mir me staviš, in odrešiš misli in besed…

 

Prideš danes, prideš jutri, vselej mi boš draga,

si edina, ki odreši muk tega sveta,

tvoja kosa po pravici snope v kupe zlaga,

ni ne gnide, ne dobrote, ki bi ji ušla…

 

In ne daj me razkazvati, črede mi v slovesu,

nočem tistih, ki v lažeh so trli mi srce,

otročički, in prijatelj kakšen, po čudesu,

naj čim manj jim žalost žene zvezde v solzé…

 

Prideš danes, prideš jutri, dobrodošla vedno,

mi prek glave je že tega bolnega sveta,

če si človek ti na njem nič več ni kakor bedno,

pa na slabše zagotovo vkup ne bova šla…