Res je,
uspeval sem na vseh koncih, katerih sem se loteval, izkazal česar ni pogostoma
videti, obenem pa trdim, da lahko, ko neko črto, pod vsem, potegnem, govorim le
o lastnem neuspehu! Bržčas sem si za napačne zadeve prizadeval, za tisto, za
kar sem ugotavljal, in ugotovil, da nima niti najmanjših možnosti za poroditi
se, obstajati in obstati, v tem nagonskem svetu…
Tržiti
se nikoli nisem »znal«, daleč od tega, enkrat samkrat mi plača ni bila v
ospredju, ko sem obveznosti sprejemal, in marsikaj, veliko tega, sem naredil
povsem iz svoje dobre volje, brez slehernega, kakršnegakoli že, plačila. Zgolj
za neko ugodje, doživeto ob narejenem. Zguba, pač.
Še
rosno mlad sem trdil, da za življenje potrebujem streho nad glavo, posteljo,
obrok, lahko zgolj »pasulja« dnevno, in osebo, na katero se bom lahko zanesel,
jo imel, pri roki, jo podpiral in bil njen sestavni del.
»Pasulja«
ne jem. Ko je Mala tu, ga ne pripravljam zaradi nje, ker bi ji težko legel. Ko
je ni tu, ničesar ne pripravljam, lepinja, dve, in nekaj jogurta, pa je
prehranjevanje, moje, zaključeno.
Posteljo,
na srečo, še vedno imam. Čeprav nanese, tu in tam, da mi misli preprečijo njeno
uporabo, pa prazna noč preživi.
Glede
osebe pa… ni da bi govoril, o tem. Očitno sem, v neki svoji skromnosti,
prezahteven. Pa iščem tisto, kar je poredkoma moč najti. Če sploh.
Ja,
Mala, tvoj tata je povsem zavožen primer. Resda znam, kar redki znajo, obenem
ne znam veliko tega. A tudi tistega, kar obvladam, nikoli nisem kaj prida
unovčeval, kajti, če drugega ne, potem je moja NE-trgovska žilica kriva za to,
da raje pomagam, kot da bi služil. Čeprav…
Ja, ta
raje-pomagam me dokaj hitro mineva, če bi drugače zapisal, te volje ostaja za
vse redkejše. Sem prevečkrat ugotavljal, in ugotovil, da ni vsakdo pomoči
vreden. Jaz pa s svojim časom, s svojim življenjem pomagam, in mi ni niti malo
všeč, da to življenje, v neredkih primerih, dobesedno v nič, stran vržem.
Mala,
od svojega tate lahko izveš le kakšno neumnost, bi ti znali povedati, premnogi.
Prav ničesar uporabnega ne boš imela, od mojega znanja. Del tega bom, namenoma,
»v grob odnesel«, dvomim sploh, da ga bom še kdajkoli uporabil. Preostali del
pa je, kakor ta, prvi, posledica kombinacij izkušenj oziroma spoznanj in
zmožnosti razumevanja, pa se ga ne da, kar tako, učiti in naučiti. In je,
potemtakem, tudi brez neke vrednosti, kakršno ima, denimo, na pamet »znanje«
raznih definicij, opredelitev, formul…
Nekaj
pa boš od mene, kljub vsemu, redno in vedno dobivala – grajo ob neprimernih in
pohvalo ob primernih ravnanjih! In vzpodbudo, podporo, usmeritev v neko tvojo
suvereno odločanje, v kolikor ne bo z etiko skregano, seveda, predvsem pa –
iskrenost, Mala! Ja, iskrenost, sila nepomembno zadevo, na tem svetu, a kljub
temu. Več od tega ti, preprosto, ne morem dati. Poleg svoje duše in srca,
kakopak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar