Kot mladec sem mislil, da sem za časom, da sem zgrešil neko romantično obdobje, v katerem so veljale načelnost, morala, čast... po drugi strani so mi govorili, da sem pred časom, krepko pred njim, vendar...
Vendar ne drži ne eno, ne drugo, pač pa...
Prekleto spoznanje! Že res, da ti oči odpre, ampak, po drugi strani...
Ne, ne, nisem ne za, in ne pred časom, sem povsem aktualen, in tu, le da - le da ustrezam svetu Človeka, razuma in razumevanja, dočim živim v svetu, v katerem so, v absolutni večini, nagonska bitja, bitja, ki bi jim, tako, olajševalno, lahko rekel NEljudje (da izraza živali ne bi uporabljal). In tudi ta bitja niso za časom, še manj pred njim, pač pa...
Evolucija nagonskih bitij se izkazuje le z razvijanjem (spreminjanjem) fizičnih podob, nikakor pa ne more odpravljati naravnih zasnovanosti, in iz nagonskih, nerazumskih delati razumske. Ne more! In tako ti nagonski vselej ostajajo natanko tam, v tistem času, v katerem so se, v svoji zasnovanosti, porodili. Konkretno, veljavno za "človeštvo", v času raznih človečnjakov. To pa je, bolj ali manj, kamena doba!
Že res, da se naučijo uporabljati stranišče, voziti avto, hoditi v šole in v službe, ampak kaj več, kot to, da so se zmožni (na)učiti določenih (in samo določenih) opravil, ki se z nenehnim ponavljanjem izkazujejo, ne, česa več pa umsko, žal, niso zmožni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar