Ko je
Svetlana predstavljala svoje pravljice (tiste, ki jih, bojda, po tisoč evrov
prodaja, pa – kdor želi, kdor se potrebuje s tujim perjem krasit, ta bo že dal
toliko zanje…), in je organizirala predstavitev v ljubljanskem Cankarjevem
domu, v tisti majhni dvorani (ki relativno malo obiskovalcev sprejme, in ji, če
se ne motim, pravijo Ledvička… v podobi amfiteatra…), so nastopali člani
madžarskega orkestra »Sto violin« (dobro, ni bil celoten ansambel, a zagotovo
več kot dovolj glasbenikov, da je bil koncert – izjemen!)…
Takrat
je bilo, med povabljenci (prireditev je bila zaprtega značaja), tudi nekaj
znanih imen… Milan Kučan, Jani Kovačič, Ljubica Jelušič (takrat je bila, če se
ne motim, že poznana kot bodoča ministrica za obrambo), Lado Bizovičar… in tam
sem bil tudi, srečkovič, jaz.
Bil je
konec prvega dela, pa sem se, v odmoru, znašel izven dvorane, na hodniku in tam
malček postaval, ter izmenjal nekaj besed s prvo imenovanima (Janija poznam še
s faksa, pa tudi nedolgo pred tem je nastopal na prireditvi, na kateri sem, v
organizaciji ruške občine oz. tamkajšnjega kulturnega društva, predstavljal /svojo/
knjigo, katero so mi založili… celo na njihovo pobudo)… in sem, prostorsko,
malček »zašel«, ter se znašel pri drugem vhodu v dvorano, kot je tisti na »moji«
strani avditorija. Pač…
Podal
sem se na pot, proti sedežu: z ene strani, dvorane, po stopnicah navzdol, prek
osrednjega dela, pa, spet, malček stopnic, tokrat navzgor, kakorkoli…
Ko sem
zakoračil, po stopnicah, navzdol, takrat me je zagledala Svetlana. Bila je obkrožena
z manjšo skupino sogovornikov, tam, na osrednjem delu prizorišča, in med temi
sogovorniki je bil tudi Lado, ki je prav takrat nekaj govoril, pa…
Svetlana
se je hipoma obrnila vstran od sogovornikov, Lada pustila dobesedno odprtih ust
(gobčen, kakor zna biti, domnevam, da ni vajen, da bi ga kar tako odpikali), in
vidno osuplega, ter – zakoračila, nasmejana, razprtih rok proti meni… da se
pozdraviva, izmenjava nekaj besed, da me povpraša, kako mi je všeč koncert. In
dokler nisva končala, je »morala« tudi bodoča ministrica (ki se je medtem
napotila proti Svetlani oziroma k njej/za njo), vljudno in uvidevno, kakopak,
počakati malček ob strani…
Kaj-pa-je-to-kej-tazga,
že slišim tiste, ki do česa takega v tisoč letih, ko bi jih toliko dočakali, ne
bi dospeli, jaz pa: Ne vem, kaj je komu,
komerkoli, v tem, a meni je bila izkazana gesta, Svetlane, ene same in
edinstvene, vsaj v tem prostoru, nekaj tako lepega, da mi je, že itak
pravljičen, večer spremenila v povsem pravljičnega, ker…
Krepko
drugače ugotavljam, posledično dojemam ta svet, krepko drugače od brezličnih,
krepko drugače vrednotim, pa mi šteje tisto, kar povprečju ne more, in mi, obratno,
ne štejejo njegove »vrednote«, predvsem pa – tudi iz takšnih »malenkosti« (k
sreči, moji, sem jih kar nekaj doživel) je sestavljeno tisto, čemur pravim –
moje življenje!
P.S.
Svetlana,
vem, da nimaš računalnika, in ga nočeš imeti. Vem, da ne veš za splet, in za
to, kar se prek njega dogaja. Vem… ma, pustim to, ob strani, pa zapišem samo še
dva vem-a: vem, da mi misel dostikrat leti k tebi, in vem, da bi z radostjo
sprejela moj pozdrav, ki leti k tebi, ko bi vedela zanj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar