Velkavrh: Jutri bo deževalo…

Se, sredi prostranih nebeških planjav,

je bogec v razmišljanje težko podal:

Na kaj le sem mislil, kje glavo imel,

da sem vse te bebce, neštete, spočel?!

 

Razmišlja, vse bolj nad seboj se zmrduje,

ker, da bi vse skupaj bilo le še huje:

Ničesar se nisem, bedak, naučil,

še voljo svobodno sem jim dopustil!

 

Razmišlja, preklinja, po glavi se bije,

kako naj popravi, roké si umije,

a kaj, ko pa ve, da v beticah živi,

in – da je, med bebci, povsem brez moči!

 

Je skušal, prevečkrat, prositi, učiti,

in zglede dajati, in z njimi svetliti,

a kaj, ko pa ni te moči, te turbine,

ki luč bi prignala v betične temine!

 

Pa mu ne ostane kaj več, kakor to,

da se razkorači, povprek, čez nebo,

razporek razpre si, in tiča razkrije,

potem pa na Svet, v olajšanje - ščije!