Šola(nje), da je odločilnega pomena?!

Zastavim s trditvijo: Nekoč ni bilo nič manj odkritij, kot jih je danes, pri čemer, pazi:

 

-          nekoč je bilo človeštvo, po obsegu, krepko manjše, kot je danes (in iz manjšega nabora manj z/možnosti izhaja);

-          nekoč je bil vsak deset tisoči izobražen, medtem ko jih danes mrgoli, ki mahajo, v potrditev tozadevne lastne pameti, (vsaj) z diplomami;

-          nekoč je bilo krepko manj predznanja, pa še to je bilo nedovršeno, kot ga je danes;

-          nekoč še sanjati niso mogli o raznih tehničnih pripomočkih (laboratoriji oz. oprema v njih, teleskop, računalnik, trkalnik, sonde…), s katerimi danes ugotavljajo (tudi »znanstveniki«, ne samo znanstveniki);

-          nekoč je bila moč bebcev, ki »vedo« o obstoju »boga«, in »njegove« volje, celo večja, kot je danes, pa so tiste, ki so si drznili drugače (po)misliti, žigosali, z bogokletnimi, jih kaznovali, preganjali, celo likvidirali… mimogrede: celo v času Koha, ko je o bakterijah spregovoril, so se mu tedanji akademiki posmehovali (kakopak, sklicujoč se na »boga« in »njegovo« voljo);

-          nekoč ni bilo takšnih komunikacijskih možnosti, kot so današnje, v okviru katerih lahko znanstveniki malodane sproti izmenjujejo spoznanja, stališča…

 

Mimogrede, kot medklic: če misliš, da je današnja struktura (tudi)  raznih akademij (znanosti in umetnosti) bistveno boljša, kot je bila v Kohovem času, se – motiš, in to krepko! Celo med milijoni raznih, resda izšolanih, tozadevno, psihologov, zdravnikov… jih, morda, le kakšen odstotek zmore diagnosticirati, dočim so ostali zgolj – foh idioti, obrtniki, ki, v okvirih naučenega, izvajajo naučeno ( = ponavljajo, kot ponavlja, za svojimi starši/učitelji, vsaka žival oz. NErazumsko bitje)!

 

In še ena opomba: pri odkritjih ne mislim na, na primer, odkritje neke nove vrste metuljev, kajti – za takšna odkritja zadoščajo čutne zaznave, register obstoječih (poznanih) vrst in nekaj dela, prizadevnosti… in ne mislim na razne programerje, ki z nekimi novimi, svojimi programi, ustvarjajo neke nove sklope (če znaš narediti kolo iz lesa, ga boš znal, s časom, tudi iz kamna, železa…), pri čemer – ne vem, če sploh kateri med njimi zmore zapisati program v tistem prvotnem programskem jeziku (takrat, ko je bil prvič izveden prenos neke zamisli, nekih aktivnosti na stroj), saj vsi uporabljajo programske jezike (znotraj katerih posamezni ukazi vsebujejo cele, obsežne sklope navodil o tem, kaj naj stroj/računalnik naredi) in računalnike ter programe zanje, ki so že prilagojeni tem programskim jezikom! Ne…

 

Mislim na odkritja tistega, do česar neposredno, s čutili (čutnimi zaznavami) ni moč dospeti, do tistega, česar ne vidiš, ne vonjaš, ne slišiš, ne tipaš, ne okušaš – do naravnih zakonitosti (v okviru njih tudi do družbenih, potemtakem tudi ekonomskih… in, nezanemarljiva »malenkost«, v okolju, v katerem prevladujejo bolezenska stanja, predvsem mentalna, do psihe, potemtakem do ugotavljanja slehernega posameznika, njegovega aktualnega stanja, njegove naravne zasnovanosti – nagonsko ali razumsko bitje – in njegovih zmožnosti).!

 

Ne, ne, šola(nje) ni odločilnega pomena, mislim – vsaj v pozitivnem smislu ne. Je pa odločilna/o (čas bo pokazal, da celo presodno) v negativnem smislu: s proizvajanjem tozadevno pametnih (izobraženih) bebcev postajajo odločitve vse slabše… še tisti del znanosti in/ali stroke, ki ni zgolj »znanost« (»stroka«) postaja deležen dvoma, pa…

Upam, da ne misliš, kako je film Planet opic (ali pa Ponoreli Max) samo – plod nekih fantazij, nikoli uresničljivih stanj?! Boš krepko razočaran(a), če si dovolj mlad(a), da še nekaj malega sprememb dočakaš!

 

Aha, še to – kako pa so, včasih (in brez tehničnih pripomočkov, brez komunikacijskih sredstev, brez potovanja, tudi v »vesolje«, brez…) prihajali do spoznanj? Preprosto: obstaja neka sila preprosta zadeva (tam, pač, kjer – redko sicer, a kljub temu – obstaja): LO-GI-KA alias RAZUM… in vse (naravne) zakonitosti so tako preproste, logične, da so temu razumu dosegljive. S časom, resda, a so. Za razliko od teh, ki »vedo«, o »bogu«… ali pa zgolj o lastni (TOZADEVNI) pameti in lastnih (TOZADEVNIH) zmožnostih, dejansko pa – dejansko se ne zavedajo ne samih sebe, kaj šele česarkoli drugega, dejanskega! Njim je svet takšen, kakršnega… vidijo, in po/serjejo!