Pamet
ni nič drugega, kot zgolj zmožnost učenja – ponavljanja (naučenega)! Nič več,
in nič manj, pri čemer je učinkovita, ta pamet, kadar se ponavljanje
(naučenega) odvija znotraj identičnih okoliščin, v kakršnih je bilo ponavljanje
(na)učeno. Čim pa se te okoliščine spremenijo, pamet postane, bolj ali manj,
neuporabna (odvisno od stopnje spremenjenosti okoliščin).
Pamet
temelji izključno na izkustvenem spoznavanju (učenju), potemtakem na – čutnih zaznavah.
Da bi bila zadeva še bolj zapletena – na osebnih (čutnih) zaznavah, torej na
lastnih, neposrednih izkušnjah. Tipičen dokaz resničnosti te trditve je tudi t.
im. zgodovina, nek pretekli čas, v katerem so nekateri drugi pridobivali
(svoje) izkušnje, in se na njih temelju, tozadevno vsaj, (na)učili. Večina teh
izkušenj, malodane vse pomembnejše, so zabeležene, v pisni obliki. O njih se
učijo, v okviru (tudi) obveznega šolanja, vendar – to učenje zgodovine prav nič
ne zaleže, kajti, ko bi zaleglo, se »zgodovina« ne bi ponavljala (ne bi enih in
istih napak, negativnih stanj izkazovali iz stoletja v stoletje)!
Pamet
ni odločilna pri znanosti, kajti znanost le deloma temelji na ponavljanju
(tistega, kar so, nekoč, odkrili neki drugi), pač pa je za znanost pomemben,
odločilno pomemben (raz)um. Vrsta mišljenja, oz. spekulativna zmožnost, ki je,
vsaj v osnovi, dana le dvema odstotkoma vseh bitij, ki se (upravičeno ali,
večinoma, neupravičeno) štejejo za ljudi, konkretneje – za Homo Sapiensa.
Pamet,
sposobnost ponavljanja ( = nekritičnega sprejemanja določenih, katerihkoli,
vsebin) je značilnost, na primer, vere, verovanja. Pri verovanju namreč
določene trditve sprejemaš kot absolutne, kot nekaj, v kar ne kaže dvomiti, in
ne dvomiš vanje tudi… tudi takrat ne, ko (znanstvena) dognanja izničijo
starodavna prepričanja, pa razložijo, denimo, nastanek gora… prikažejo razvoj
živetja, v katerikoli (in vseh) njegovi podobi…
Nekoč
je bil bog tisti, ki je ustvaril vse, kar se kaže v današnjih podobah. Ta(k)
bog ne dopušča razvoja, evolucije, ne dopušča nikakršnih zametkov, česarkoli,
po njem sta že adam in eva imela današnjo podobo, znala govoriti…
Pamet,
značilnost absolutne večine dvonoge populacije, v oblačila odevajoče se
(dvonoge so namreč tudi ptice, vsaj za oči »človeštva« to velja, pa čeprav… sta
se jim prednji okončini iz nog spremenili v krila – pomisli na pterodaktila, ki
je hodil po štirih), ni poklicana za to, da bi odločala o čemerkoli, razen o
izbiri med dvema možnostima (za tretjo ji že zmanjka potenciala), kateri se, v
konkretnem trenutku, nudita posamezni vrsti živetja. Vendar o izbiri znotraj,
izključno znotraj obstoječega! Pamet izumira, v kolikor se okoliščine tako
radikalno spremenijo, da se jim organizmi niso zmožni hipoma prilagoditi, kajti
– pamet ni zmožna tvoriti nečesa novega, še ne poznanega (potemtakem tudi še ne
naučenega), pač pa je obsojena na to, da se – znajde v okviru danih možnosti.
Kakopak, če vidi žival, ki nosi krzno, ji zmore to krzno odvzeti, in ga sama
uporabljati, ni pa, niti pod razno, zmožna – izmisliti proizvajanja oblačil (danes
to sicer zveni neverjetno, a pri tem ne kaže pozabiti, da obstajajo šole, v
katerih se učijo vse v zvezi z oblačili, da obstajajo stroji in tovarne,
katerih uporabe se tudi učijo, preden začnejo izdelovati oblačila…).
Pamet,
danost vsega živalsko-človeškega sveta (kakopak, pri človeku obstaja tudi njena
nadgradnja, razum!) je krepko premalo za to, da bi odločala o »jutri«. A ima,
kljub temu, glasovalno, volilno pravico. Še več – v svoji neodpravljivi
neumnosti ima, v (vsakokratnih) »demokratičnih« časih, celo odločilno besedo.
Zavoljo svoje številčnosti, in prevlade po obsegu (številu glasov), kajti –
volja dveh bebcev šteje več, kot volja enega umneža!
Po
občem prepričanju velja, da leta ( = izkušnje) pripomorejo k večji pameti, a
kaj, ko ta občost niti osnov ne pozna, in ne razume, pa ne ve, da je zmožnost
(in pamet je zgolj zmožnost, nič več) le naravna danost, ki – ne zmore preseči
same sebe. Ne, z leti ne postajajo prav nič pametnejši, morda izkušenejši, a
prav radi tega, splošno gledano, še bolj z bebavostjo izkazujoči se!
Mimogrede:
pred današnjimi bogovi so častili neke druge. In tudi ti, drugi, so bili EDINI,
VEČNI, NEUNIČLJIVI…
Ni komentarjev:
Objavite komentar