Violina.
Instrument, s katerim lahko izpoveš malodane vse, in krepko več, kot s
katerimkoli drugim glasbilom. Celo ptice lahko povabiš, da na strune sedejo,
in, potem, z njih žgolijo…
Violina.
Od malega sem si želel – znati igrati na njo. Očitno ne dovolj močno…
Ko je
mama slišala za mojo željo, je klicala v glasbeno šolo. In, nekaj časa za tem,
se je najina pot usmerila tja, proti njej.
Stara
hiša, v sklopu drugih, prav tako starih, hiš, v centru mestnega jedra,
ljubljanskega. V neposredni bližini Križank. Lepo okolje, lepi objekti, in šola…
nekoliko privzdignjena je od cestišča, in pločnika, tlakovanega s starimi
ploščami. Njen teritorij omejuje, bolje – krasi, kamnita škarpa, tik nad njo pa
vrsta negovanih dreves…
Pomnim:
soba in nekaj obrazov, v njej. Eden, teh obrazov, je sedel za klavirjem in - komajda sva dospela tja, v to sobo, je že
začel igrati neko melodijo. Nato sem jo jaz moral odpeti. Pa drugo, tretjo,
četrto… dokler niso obrazi bodisi obupali, nad mojim petjem, bodisi ugotovili,
da imam posluh…
Bil sem
sprejet, in to svojo sprejetost sem doživljal z neizmernim veseljem. Kar
poskakoval sem, naokoli, od silnega poskakovanja, ki se je dogajalo v meni! In
začel se je pouk…
Naučil
sem se note. Danes bi jih, nekatere vsaj, znal (na)risati, vse ostalo je
izpuhtelo. Naučil sem se preiti od tistega začetnega struganja. Mejduš, ko
drgneš, prek strun, so potrebni zares dobri živci, da te prenesejo, v okolju
prisotni! In celo do tega je prišlo, da me je učitelj izbral za nastop na
prireditvi, na kateri bo glasbena šola predstavila svojo dejavnost. In nastopil
bi kot prvorazreden. Pa ne prvorazreden po znanju, veščini igranja, daleč od
tega, pač pa – kot prvček, kot učenec prvega razreda. In je, spet, kipelo v
meni, od veselja, obenem pa je glodalo tisto, čemur, preprosto, porečemo trema.
Ki ni plahnela, nasprotno, bližje kot je bil dan nastopa, močnejša je bila…
Takrat
pa…
Violina
ima školjko. Na to školjko sicer ne sedeš, kot to narediš s tisto straniščno,
pač pa nanjo nasloniš obraz. Konkretno spodnji, levi del obraza, nekaj brade,
nekaj lica, potemtakem tudi ličnice. In – nekega dne sem pozabil, doma,
blazinico. To blazinico še neizvežbani violinisti (pravilneje: kandidati za
violiniste) dajo prek školjke, da lahko potem obraz dobro prislonijo
(pritisnejo) nanjo, in tudi s tem bolje obvladajo, držijo instrument.
Ko je
učitelj videl, da igram brez blazinice…
Očitno
je šlo za nekega nezadovoljneža (dovolj star je bil, možakar, da se mu je
utegnilo nezadovoljstvo nakopičiti), mi je pristopil, s hrbta, z eno roko
zagrabil violino, spodaj (za njen hrbet), z drugo mojo glavo, od zgoraj, in –
brez milosti oboje stisnil skupaj! Verjeli ali ne, ampak – to tako »prijetno«
občutiš, da bi najraje kričal, od bolečine, obenem pa ti solze, pa če jih še
tako skušaš zadržati, vrejo na plan…
Tudi
nadrl me je, kakopak, v stilu da-se-to-nikoli-več-ne-zgodi!
In se
ni, zgodilo, nikoli več. Prisežem! Kajti…
Doma
nisem povedal za neljub pripetljaj. In tudi nisem povedal, da k tistemu bebcu
ne bom več hodil. Nasprotno: vsakič, ko naj bi imel pouk violine, sem se,
pravočasno, z violino, odpravil od doma, proti glasbeni šoli. In tudi dospel do
nje, le…
Njenega
praga nikoli več nisem prestopil. Čakal sem, pred hišo, spraševal mimoidoče,
koliko je ura, in – ko je minil pouk, na katerem naj bi, za »javnost« (za
domače) bil, sem se odpravil proti domu. In je tako moje učenje trajalo nekaj
tednov, le kak teden, dva manj, kot je bilo do omenjenega nastopa, ko je
učitelj, morda v skrbi za nastop, morda zame, poklical domov in mamo vprašal,
kaj je z menoj, da…
Ja, in
takrat sem mami pojasnil čemu in kako, in sva družno sprejela prekinitev mojega
učenja violine. Pa bi mi, marsikdaj, prav prišlo, nadaljevanje opuščenega
učenja in predvsem znanje, katero bi pridobil. Če ne za drugo, potem za lastno
dušo, tako, v miru, in v kakšnem večeru, ki bi bil, ali pa ne, podoben
današnjemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar