Novoletna

Oh, pa vsa ta leta!

Ne vem več, ali jih štejem, ali odštevam!

So namreč tako spočeta,

da, z njimi, predvsem – minevam.

In, spet, neko novo trka na duri,

jaz pa ne zmorem do optimizma!

Le – še dodatno me razkuri

pokajoč naval primitivizma!

Želje?! Bojda se jih spodobi deliti,

a kaj, zvečine so prazne, formalne!

Meni le ena šteje – še naprej biti

nedel te druščine, animalne!

In redki so, redki, katerim, dnevno,

želim, da bi zmogli, vsaj v sanjah, dospeti,

do tja, kjer je povsem samoumevno

to, da je moč – človeško živeti!