Ko bi
resneje prisluhnil tistim, ki so me nagovarjali, da spišem spomine, bi bilo
4-3-2-1 lepo izhodišče: živel sem v štirih državah, in s tremi predsedniki dveh
držav izmenjal nekaj besed svojega edinega življenja…
In, ko
pomislim na razne slovenske »disidente«, ter zlasti na tiste, ki so dobesedno
rinili v vse mogoče riti, da bi ja sebi zagotovili boljši delček političnega
korita, danes pa so, kakopak, neprekosljivi »demokrati«, avtoritarni, seveda, a
kljub temu, potem…
V
bistvu sem imel veliko srečo, da sem preživel nekdanjo diktaturo, tiranijo, v
kateri niti pisniti nisi smel, kaj šele, da bi, brez dovoljenja, odšel na,
denimo, kino predstavo, kajti…
Desetletja
sem pisal politično satiro (mimogrede: edini, ki so me pri tem skušali omejevati,
mi celo preprečiti delo, so bili prav iz vrst omenjenih »demokratov«), medtem
ko sem prvi politični vic, svoj, porodil v starosti, mislim da, sedmih let…
Mamo,
in še neko družbo, ki se je nahajala pri nas, sem vprašal, če ve, zakaj se Tito
vozi v mercedesu. In ji pojasnil: Ker ima dobro federacijo! Kakopak, resnici na
ljubo…
Priznam,
da mi je vic ušel, nehote in nevede, kajti jaz sem mislil na »fedre« (vzmeti,
vzmetenje), in nikakor na združbo tedanjih republik. Ki me, spet resnici na
ljubo, nikoli ni motila. So me pa motili razni bebci, sebični pogoltneži, ki so
komaj dočakali, da so zrušili, domovino, v kateri sem se rodil, in so to tudi
naredili – izključno zaradi tega, da bi sami, in zase, do njivic dospeli. Do
njivic, ki bi lahko, morda, celo ob/rodile, ko jih nagnusneži ne bi v sebi
primerne spremenili – v polja živega, smrdljivega blata!
Ni komentarjev:
Objavite komentar