Ego? Je to nekaj slabega?

Obči radi, drug drugemu, očitajo (prevelik) ego, in to počno takrat, kadar jim zmanjka argumentov. V argumentiranju so, itak, zelo slabi, šibki, saj namesto razlag, do katerih (vsaj do tistih, ki so logiki, razumu, dejstvom sprejemljive) nikakor ne dospejo, uporabljajo trditve. Trditve, katerih tudi niso zmožni pojasniti, saj so jih zgolj naučeni (po sistemu iz-roda-v-rod-duh-išče-pot, v konkretnem primeru namesto duha nastopa neumnost, celo bebavost), obenem pa jim njih nerazumskost ne dovoljuje niti presoje teh trditev, kaj šele, da bi se, posledično, o njih opredelili (po sistemu so sprejemljive ali niso sprejemljive). Vendar, da se vrnem k naslovnemu vprašanju: Je ego nekaj slabega?

 

Odgovor ni preprost, kakor niso preprosta vsa pojasnila oz. razlage, kadar govoriš o neki DOMNEVNO enaki, celo isti zadevi, kakor je »človeštvo«. Le-to je namreč sestavljeno iz dveh povsem različnih bitij, umsko gledano, iz ene vrste (Homo Sapiens, razumsko bitje) in ene mešanice dveh vrst (Neandertalca, nagonskega bitja, in že omenjenega Homo Sapiensa) in, žal – biologija zgovorno pojasnjuje, da pri križanju dveh vrst prevladujejo značilnosti nižje razvite (nižje razvita so odpornejša na spremembe, razvoj, kot višje razvita). Tako da…

Ja, ego JE NEKAJ SLABEGA, obenem pa – daleč od tega, da bi ego bil slab! Pojasnim.

 

Za obče, za človejake je značilna DOMIŠLJAVOST. Oni vse »vedo«, vse »znajo«, vsega so se »zmožni« lotiti. Svet je namreč, po njihovem, tak-kakršnega-vidim, in ko gledajo druge, ki nek posel opravljajo, »vedo«, da ta posel ni nič posebnega, da ga zmorejo tudi sami, čeprav…

Čeprav praksa govori povsem drugače, pa je le peščica tistih, ki zmorejo sami sebi poiskati in dogovoriti delo, sami to delo organizirati in izpeljati, pri tem še druge zaposliti (pa da ne bo nesporazumov: z nečednostmi, kakršna je, denimo, nespoštovanje zakonov, neizplačevanje delavcev po zakonsko opredeljenih obveznostih, utaja davkov ipd… na tak način zna dobesedno vsak butec biti uspešen!), nasprotno, absolutna večina je zmožna izključno tega, da kot zaposleni izvajajo navodila, opravljajo določena dela (katerih se je moč izučiti), in to je – to!

In ta domišljavost se izkazuje v podobah ega, pri čemer pripisuje, njen izkazovalec, določene vrednosti SEBI, kot posamezniku. Torej gre za tisti JAZ-sem-vreden. Da temu ni tako? O, pa še kako je, in to je moč opaziti na slednjem koraku, celo tedaj, ko je, po njih mnenju, potrebno določeno pripadnost, čredi, izkazovati, pa so »ponosni« na svojo nacionalno PRIPADNOST, na svojo sveto goro, na »svoj« jezik (katerega, mimogrede, niti ne obvladajo), skratka, to, da pripadajo neki čredi, je zanje izkaz tega, da so – več vredni od nekoga drugega, ki neki drugi, svoji čredi pripada! In v takšnem primeru ta ego ni samo slab, pač pa je, dobesedno, bebast! Po drugi strani pa…

 

V medklicu kratko pojasnilo: domišljavost in (njeno nasprotje) samozavest sta dve povsem različni kategoriji, ki pa se identično izkazujeta! Obe namreč temeljita na zagovarjanju navidezno istega…

 

Samozavest je odlika, odlika razumskega bitja, Človeka. Do nje ne dospeš že v zibeli, kakor do domišljavosti, pač pa, če sploh, skozi čas. Za samozavest je značilno, da gre z roko v roki s kritičnostjo (in predvsem s SAMOkritičnostjo, s strogostjo do samega sebe, celo z NEZAUPANJEM do samega sebe) in z v praksi izkazanim znanjem, sposobnostmi! Da, šele ko ne-vem-kolikokrat sebi (in okolju) z dejstvi dokažeš, da nekaj zares obvladaš, da tvoje teoretično znanje (tvoje trditve) obrodi praktične uspehe (izpelješ, uspešno, tisto, kar si se zadal izpeljati), šele takrat začneš, postopoma, graditi zavedanje o lastnih (dejanskih) zmožnostih, oziroma samozavest! In takrat, ko si že velikokrat izkazal to, da veš ne samo to, o čem govoriš, pač pa da znaš to, o čemer govoriš, tudi delati, narediti, takrat pa, dejansko, nastopi tvoj ego, ki…

Ki pa, mimogrede, sploh ni neka zaverovanost vase, v tisti JAZ, pač pa, nasprotno – VEDENJE o lastnih zmožnostih!

 

In ta samozavest, temelječa na realnosti, na dejstvih, stežka pogoltne (žalostno) resnico o tem, da – vsak bebec vse »ve«, čeprav, zares, ničesar ne obvlada!

 

Je slabo, če umen vztraja pri svojem mnenju, ali je, morda bolje, skladno z občim mnenjem, to, da – umen popusti bedaku?! Ne vem, kakor za koga, vendar…

Prav zaradi tega, ker umnost (redka dobrina) popušča obči bebavosti, zato pa se zgodovina izkazuje z gradnjo in podiranjem, pa z gradnjo in podiranjem, z razvojem in razkrojem…